Danes je 19 Okt 2019, 03:37


Na Jugo-vzhod

Vsa srečanja, prireditve, pikniki, dogodki,... in vse vaše avanture na terenu.
  • Avtor
  • Sporočilo
Odsoten
Uporabniški avatar

jay886

Obiskovalec

  • Prispevkov: 1815
  • Pridružen: 28 Avg 2011, 14:06
  • Kraj: Ruše

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor11 Jul 2014, 19:46

fantastično =D>

:drinkers:
2011 Shineray 300 xy hitro prodan..
2012 Can Am outy 800r max..... bo kr nekaj časa ostal...

Slika
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor11 Jul 2014, 20:42

Ha Jay...moram se pohvalit, da sem se naučil tudi nekaj predvsem koristnih besed v Albaniji...npr..
Patate, Djath, Berxil, Pule, Pule zgare, Paridaqe, Uje, Rruga...ha kaj praviš...preživel bi... :mrgreen:
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor12 Jul 2014, 12:35

Uvodne besede

Popotovanje, ki bo predstavljeno na prihajajočih straneh se je porodilo, kot posledica odpovedi mojega načrtovanega potovanja na vzhod. Žal je zaradi razmer v Ukrajini prvotno načrtovano potovanje prinašalo prevelik riziko v smislu varnosti in posledično smiselnosti potovanja.
In, tako je naneslo, da sta pri hiši dva motorja, Tim pa je bil tik pred dopolnjenim 18 letom in kmalu se je oblikoval nov načrt in priprave na najino skupno avanturo.
Načrt ni bil kompliciran...prevoziti države Albanijo, Makedonijo, Srbijo, Romunijo (Karpati in Transilvanija) ter preko Madžarske vrnitev v domovino. Natančnega načrta poti, rezervacij prenočišč, ogleda znamenitosti...ni bilo. Odločila sva se za popolno neznanko in sprotno improvizacijo. Bistvo pa je bilo preživeti čim več dni v druženju, vožnji in iskanju zanimivih smeri.
Nekaj statističnih podatkov bom nanizal na koncu potopisa...tako, za informacijo.
Ob tej priložnosti se želim še iskreno in iz srca zahvaliti vsem tistim, ki so nama pomagali uresničiti to veliko avanturo. Veliko je posameznikov, ki so bili v veliko pomoč z manjšimi ali večjimi dejanji...a za naju neprecenljivimi...od finančne pomoči, preko nasvetov, drobnih uslug in dejanj.
Velik hvala še posebej najinim prijateljem iz K4k.
Vsekakor pa gre velik, velik hvala tudi podjetjem, ki so vsaka na svoj način izdatno pripomogla, k izvedbi tega projekta.
V prvi vrsti je to podjetje Ski&Sea z lastnikoma Go. Ksenijo in G. Tomažem, ki sta od prvega trenutka prisluhnila ideji in jo konkretno podprla na vseh nivojih. Velika zahvala pa gre tudi preostalemu delu kolektiva podjetja Ski&Sea, Andreji, Marku Jagru, Zoranu, Dragici, Tilnu....ki so nama bili vedno v izdatno pomoč.
Podjetje PoweCom z lastnikom G. gregorjem na čelu nama je omogočilo izvedbo in ureditev internetne strani, z donacijo naprave SPOT, pa je omogočilo, da ste naju lahko spremljali v vsakem trenutku na najini poti. Podjetje PowerCom je za napravo SPOT tudi zakupilo, paket uslug, ki uporabniku omogoča posredovanje mednarodnega centra za pomoč v izrednih situacijah...le z pritiskom na gumb SOS na napravi. Na srečo tega nisva potrebovala...a je bil občutek, da imava možnost izkoristiti to dejanje v kolikor bi bilo potrebno, izredno pomirjujoč.
In pa seveda zahvala gre podjetju Klasand z G. Aleksandrom na čelu, ki je zraven donacije nekatere prepotrebne dodatne opreme, poskrbelo tudi za prevoz preko Slovenije prvi dan najine avanture.
In pa seveda glasbena skupina Mi2, ki nama je z svojimi vrhunskimi besedili in glasbo dovajala optimizem in veselje v vseh trenutkih najine poti.
Želim pa še povedati, da sem se v času priprav na avanturo obrnil še na nekatera druga slovenska podjetja...za pomoč ali donacijo z naslednjimi razpleti.
Podjetje Unior je po nekaj korespondencah obljubilo komplet orodja, ki bi ga potrebovala na tej poti.
Ko je bilo potrebno zadevo realizirati...je komunikacija čudežno prenehala.
Ker sva za to avanturo iskala primerno obutev, sva se obrnila tudi na podjetje Planika, ki izdeluje primerno obutev, prav za takšna popotovanja z ATV-jem....
Dogovori in obljube do zadnjega dne niso obrodili sadov....
Prošnjo po sodelovanju sta zavrnili tudi podjetji Nikon in Canon...zato sva vse prekrasne posnetke naredila z fotoaparatom Sony in Pentax iz domače »zaloge«...očitno so fotografije porok in birm zanimivejše za ta podjetja, kot objava fotografij, do katerih je težko priti in so običajno neponovljive.
Potem pa je tu še nekaj podjetij kot so Maxxis...bojda njihove dilerje zanimajo le dirke????, pa Nova KBM, pa MOL-Slovenija in še nekaj drugih, ki so smiselno povezani z bencinskim športom.
V glavnem se je pri naštetih izkazala klasična slovenska dejavnost. Če nimaš vez in poznanstev, pozabi na »dobrote«, dasiravno imajo vsi precej velike »budžete« za sponzorsko dejavnost, ki pa očitno konča...no oni že vedo kje.
Na srečo ta avantura ni bil odvisna od nikogar od naštetih NE-sponzorjev in podpornikov...bi pa nama v mnogočem olajšala zadevo, predvsem pa bi kot ciljna uporabnika, lahko in z veseljem posredovala izkušnje tudi drugim potencialnim uporabnikom in na tak način kateremu podjetju omogočila širitev kroga svojih kupcev.
In nenazadnje, gre zahvala tudi vsem državnim ustanovam in panogam, ki se ukvarjajo z turizmom, lovcem, raznim planinskim društvom, zelenim lobijem, gozdarjem, zakonodajalcu....
Vsem njim gre zahvala, ker so z svojimi dejanji omogočili, da sva svoj denar zapravila (pa ne malo) v deželah, ki sva jih obiskala na najini poti. V prav nobeni teh dežel namreč ni bilo nobenega problema z obiski narodnih parkov in vožnjo preko teh področij z ATV-jem...izven 5m pasu...jasno z razumno mejo, ki sva jo sva jo sama določila po lastni vesti...posamezni pohodniki, lovci, gozdarji in kolesarji, pa so nama na najinih poteh pomagali poiskati nove zanimive poti. Da je prijaznost in gostoljubnost turističnega osebja v teh deželah nekaj samo po sebi umevnega, pa itak ni potrebno razlagati.
Preživeto ponujanje tisoče krat prehojenih poti doma, pač ni ponudba, ki bi privabljala avanture želje turiste, ki so za svojo dejavnost pripravljeni zapraviti čeden kupček denarja.
Zato sva izbrala smer , kjer nama je to omogočeno in glede na trende, ki sva jih videla v teh deželah se bova tja vračala dokler nama bo to dopuščalo zdravje...in svoj privarčevan denar puščala pri njih.
In na koncu še nekaj besed o vozilih, ki sva jih uporabljala na najini poti.
BRP Can-Am Outlander 800 XT-P Max 2013
Veliko prostora in udobja...ves čas deloval brezhibno in zanesljivo. Na poti opravljen 1x menjava olja v motorju in menjava svečk, kot narekuje servisni interval. Poraba med 9 in 10L/100km.
BRP Can-Am Outlander 650XT-Max 2008
Udobje in prostor...morda je Tim pogrešal le servo krmilo zaradi komforta. Olje, filter in svečke sva zamenjala tik pred odhodom, zato menjava med potjo ni bila potrebna. Kljub letom (leto proizvodnje 2008), preko 1000 delovnim uram in preko 30.000 prevoženimi kilometri, je deloval zanesljivo in brezhibno. Verjetno zaradi let in kilometrov sva ob povratku opazila le, da je počil nosilec izpuha...zavarjeno za 10€ in pripravljen na nove pustolovščine. Poraba na poti...enako kot 800-ka...med 9 in 10L/100km.
Ni skrivnost, da je BRP najina prva izbira pri štirikolesnikih in kot vedno do sedaj, so se motorji izkazali, kot resnično odličen in zanesljiv sopotnik za takšne avanture. Ker sva potovala z BRP-jevimi motorji dveh različnih »generacij« lahko upravičeno in argumentirano zatrdiva, da sta oba resnično vrhunska izdelka.
Pri obeh vozilih sva 2x na poti, očistila variomate (po nasvetu G. Marka Jagra), namazala gibljive dele (nihajke in kardane), očistila filtre zraka in mrežice, ki preprečujejo vstop umazanije v variomat.
Uporabljala sva gume Maxxi Ceross (800-ka) in Duro Frontier (650-ka)...(ob tej priložnosti zahvala Jakatu in podjetju WBC, ki sta jih izdobavila), ki so delovale fantastično na vseh terenih (Asfalt, makadam, kamenje, blato, trava, voda....), ki sva jih prevozila.
Na poti sva le 1x krpala gumo na 650-ki, kot posledico prebadanja z ostrim kosom lesa.
Sicer pa sva prevozila skupaj natančno 2.846,2km. V 16-ih dneh.
Skupen strošek te avanture (za oba), vključno z gorivom, vsemi nočitvami, hrano, pijačo itd. je znašal 1.596,2€ od tega 801,92€ za gorivo in 220€ za prevoz z ladjo od Trsta do Igoumenitze.
In na koncu tega uvoda...veliki in iz srca HVALA najini družini (ženi in Timovi mami Janji, hčerki in Timovi sestri Niki, dedkom in babici ter stricu z družino), da so nama ves čas stali ob strani.
In seveda...hvala vsem, ki ste naju spremljali po najini poti....zelo sva bila vesela vsakega LIKE-a..;)

Igor&Tim
P.s.
Potopis ni napisan kot turistični prospekt. Napisan je tako, kot sva ga doživela in občutila. Uporaba, slenga, žargona, pogovrnega jezika in izrazi iz držav po katerih sva potovala so izbrani in napisani namenoma.
Slovnične napake so nenamerne in se ne ozirajte na njih...;)

ALBANIJA

Dan1. (21.07.)
Dan se je v bistvu pričel že 20.07 ob 23h ko sva se s Timom naložila na Sandijev kamion. Sandi se je velikodušno ponudil, da naju odpelje do Italijanske meje, od koder se spustiva v Trst in se vkrcava na ladjo za Igoumenitzo (Grčija). To nama je nadvse olajšalo zadevo, oziroma nama je prihranilo guslanje po slovenskih cestah…ja po treh dneh Albanije lahko rečem skoraj fenomenalnih cestah…a o tem nekaj kasneje. HVALA SANDI.
Na mejni prehod Krvavi potok smo prispeli okrog 02.30 in čakal naju je spust do Trsta in pomola 7, kjer sva kupila karte in se kaj kmalu vkrcala na trajekt.
Dan in noč na trajektu (paluba) je minila v znamenju spanja, sprehajanja in klepetanja z motoristom iz Avstrije, ki se je odpravljal na potovanje po Grčiji.
Ladja kot ladja…kapučino 4€…mislim, da sem povedal vse. No potovanje z ladjo je zaznamoval manjši dogodek…namreč, ko sva se hotela vkrcati, je tip na vhodu razglasil, da nimava pravih kart in da spadava v neko drugo kategorijo, Morala sva doplačati 70€ z razlago, da naj se oglasiva na recepciji ladje, kjer nam bodo dali nove karte. Polna vseh drugih misli v glavi sva tako »prešpricala« dan in se nekje okrog 11h odločila, da greva vseeno pogledat za te karte, da ne bi bilo še morebitnih zapletov z izkrcanjem.
No poteza se je izkazala kot pametna, saj so nama vrnili denar…očitno so pač probali, kot bi rekli doma.

Dan2. 22.07
Prihod v Igoumenitzo po urniku ob 08h zjutraj. Sicer vsa pomečkana in napol naspana, kreneva proti Albaniji. V prvem kafiču v Grčiji obvezna kava in wi-fi…toliko da se javiva domačim. Tip naju sprašuje kam greva in ko mu naštejeva vse...nekako ni ravno zadovoljen. Ponuja nama Grčijo kot krasno destinacijo...v bližini so kao neka jezera in tista, na vseh prospektih videna skala, z nekim gradom na njej do katere vodi le gondola...kjer so snemali kaj vem katerega Jame Bonda že. Ne ljubi se mi razlagat, da trenutno nisem pri volji, da bi si ogledoval, kaj so zgradili njegovi predniki pred ne vem koliko tisoč leti...oni pa mi to sedaj hočejo le pokazat, spulit nekaj denarja, ob tem, da pa so zraven postavili nekaj stojnic z ceneno kitajsko robo, pa itak že zadnjič 1000 let niso naredili nič. Ampak odločen sem, da mi nihče ne bo pokvaril te avanture, zato zadevo mirno preslišim. Zahvalim se za wi-fi, plačam zapitek in zbogom Grčija...morda si lepa in zanimiva, a moji normativi so malce drugačni.
Albansko mejo prečkava z velikim Wellcome in kreneva na najino avanturo.
Za začetek po Rogi-jevih navodilih…toliko da ujameva ritem, v smeri Butrina kjer seveda prečkava kanal na »trajektu«…gre za nek splav na jeklenicah…vožnja traja cca 2-3 min….ampak je super.
Nadaljujeva v Sarande in v hribe, z namenom prečkati planine in prispeti v Gjirokaster.
To je bila seveda kot se je kasneje izkazalo »mision impossible«.
Na začetku po nekih poteh, ki so za slovenske razmere že pravcati off road, do nekega prelaza, kjer srečava dva tipa. Eden visok in suh drugi majhen, debel in gluh…ja gluh. Ta mali je imel zgoraj dva zoba. spodaj pa lepo golo čeljust…ki verjetno nikoli ne bo dočakala proteze…po moje bodo prej pognali novi zobje druge generacije. No in se spravimo klepetat…suhi kao prevaja…zna samo Albansko midva pa Nemško, Angleško, Špansko, malo Italijansko, za silo Francosko…a nič od tega ni uporabnega. Sprašujeva ali je možno čez planino. Visoki reče NE in kima kot JA…memo milo mater..kaj zdaj..ja ali ne? Nekaj sprašuje malega, mali očitno bere iz ustnic….nato kriči in maha z rokicami in se dere NO…kaže na neko grabo in riše črto po prsih…nekako se mi zdi, da hoče povedati, da je voda odnesla pot in da je tam ogromna graba, skozi katero ni možno…plus, kaže na kamen in kroži z rokami kar je verjetno pomenilo da so tam ogromne skale, mimo katerih ni mogoče. Visoki je skeptičen in kaže na štiricikle…zdi se mi kot, da mu dopoveduje da bi verjetno šlo. Ja, ne, no, pa spet ja pa ne….pismo, v Albanščini pomeni ne kot pri nas ja in no kot ne…na koncu sva čisto zmedena, v mislih pošljem vse v organ in greva dalje…bova že. Nadaljujeva kak kilometer, pot pa postaja neznosna….ostro kamenje in le izsekana ali od koz požrta gošča nakazuje stezo. A vztrajava. Kmalu naletiva na kolibo in tipa, ki nama žvižga in kaže, da je to konec. Nekako se sporazumemo, da se dobimo pri kravah, ki se prosto pasejo na bližnjem travniku. Tip pride z sinom, ki zna za silo Angleško. Na splošno mlajša generacija Albancev v večini vsaj za silo govori Angleško. Mladič prevaja…pot ni prevozna...odneslo je stezo, in na enem delu se je vsipalo melišče kjer gredo le koze…bočna vožnja ni mogoča. Nekako se sporazumemo, da bova poskusila in če res ne gre se bova pač vrnila.
Nadaljujeva v pravem hard off-road stilu. Kdor pozna Albanijo ve, da so asfaltne ceste (ki tega imena po večini ne zaslužijo) za naše razmere off-road, poln lukenj in odsekov z makadamom (praviloma na ovinkih), makadam je kot slovenski SXC…midva pa sva bila na stezi, ki je slovenski planinci ne bi niti markirali…;(…pa nič ne pretiravam. Kozja steza, sprana s tisočimi hudourniki, grapami in velikimi skalami….strmo kot hudič…midva pa otovorjena kot mule….motorje sva premikala po večini tako, da je Tim visel na eni stopnici, jaz pa sem hodil po spodnji strani in sva se pomikala počasi naprej…in tako motor po motor. Vročina, utrujenost, izčrpanost….malo se mi je že bledlo a vztrajava…nenazadnje sva prišla na avanturo. Spet nekaj odsekov (po 100m), ki jih za silo celo odpeljeva in nato spet vse znova. Po kakšnih 3-h kilometrih srečava 2 pastirja in koze. Tip misli da sva marsovca. Je mlajše generacije in naju skoraj roti naj se obrneva…Don´t go, don´t go moleduje….ampak midva sva klena kretena in si misliva…če sva prišla tako daleč, greva do konca. V istem stilu premagava še kakšna 2 kilometra…in potem…GRABA…prekleta graba, o kateri je govoril mali gluhi. Globoka u božju tetku z odsekanimi robovi. Vse skupa pa seveda visi pod lepim kotom….ni šanse da prideva preko.
In tako nama po kakšnih 6-ih kilometrih ne preostane drugega, kot da se obrneva in se vrneva od koder sva prišla. Kdor me pozna ve, da imam raje vzpone kot spuste….jeba do konca…pa še Tim je z mano…prvič na resni furi pa že v vukojebini kjer so »Zajzde« kot izlet.
»Zajzde« so kraj kjer smo se lani K4K »zaigrali« v terenu in se nahaja na Hrvaškem.
Ko sva se končno vrnila na točko »zero« sva se vsa psihično in telesno uničena odločila, da tresneva še transfer do Delvina, kjer sva si privoščila obilno večerjo in nočitev v »Hotelu«.
Delvine je manjše mestece, ki ima svoj »bulevar«, kjer se razkazujejo vsi dolgoku****** iz tega kraja…avtomobili in motorji vseh znamk in letnikov…praviloma neregistrirani in glasni. No in na tem »bulevarju« sva midva čez noč parkirala najini »čudesi«
Lastnik hotela je z življenjem jamčil za varnost najinih vozil…in odkrito rečeno…ne vem zakaj sem mu verjel…morda sem bil preutrujen in mi je bilo vseeno za vse…a nekako sem verjel in tip je držal besedo.
Zjutraj sta bila motorja natančno tam kjer sva jih pustila v natančno takšnem stanju kot sva jih pustila…vsaka čast.
Na splošno pa lahko povem da je najina izkušnja z Albanci ZELO pozitivna. Izjemno prijazni in ustrežljivi, gostoljubni in po najinih izkušnjah zelo pošteni. Pri menjavi denarja naju niso »nagnili« niti za en LEK (Albanska valuta)…prej v svojo škodo kot v najino.

Dan3 (23.07)
Odločiva se za zajtrk. Na lastnikovo vprašanje, ki nakazuje že skoraj kičasto uslužnost, si za začetek zaželiva kave in dve Coca-Coli...ni problema. Tip skoči v lokal in kmalu iz njega prileti drug tip, ki prečka cesto...pač nekdo, ki je spil kavo in zdaj gre po svojih opravkih...si mislim. Čez 30sek. se isti tip vrača v gazdin lokal z vrečko v roki...v njej pa...2 Coca-Coli...15 sek. za tem jih gazda prinese na tasi...kot, da jih ima 100 v hladilniku. Ok...vseeno mi je od kod so...jaz imam kar sem naročil. Potem se dogovorimo za zajtrk. Naročiva umešana jajčka, domač sir in sveže kumarice. Ni problema..opet. Gazda gre v lokal...midva sediva na vrtu in vse opazujeva....čez nekaj sekund izleti oni drugi...spet čez cesto...čez 30sek. nazaj z vrečko...notri pa...ja seveda...jajčka in kumarice. Pa kam za božjo voljo hodiš, si mislim...mogoče ima gazda na drugi strani ceste magazin ali kaj...malo stegnem vrat, ko vidim, da je na drugi strani v neki kleti očitno majhna štacuna. No sedaj mi je vse jasno...Albanska optimizacija zalog…J Gost naroči...hop čez cesto v štacuno in eto ga... In res kmalu dobiva željen zajtrk...gazda ga ponosno postreže, kot da ekipa kuharic živi in diha za take goste kot sva midva. No kakorkoli...tip se je potrudil in zajtrk je bil odličen....sicer pa pečena jajca, narezan sir in kumarice težko zaje***...še celo v Albaniji.
Po zajtrku se posloviva s toplim stiskom rok, ter velikim nasmeškom in kreneva iz Delvina proti Gjirokaster-ju in spet v hribe. Spet »naštudirava« neko bližnjico, po kateri sva se spet vrnila na izhodišče…a sva dan preživela večinoma na gorskih »cestah« in prečudoviti pokrajini. Ko misliš da si videl najlepše, se za ovinkom pojavi še lepša dolina in potem še lepša in tako kar naprej. Albanija je enostavno prečudovita. Prelepa narava, reke, gore…vse tako pristno in nedotaknjeno. Osamljena »naselja« z domorodci, ki ti mahajo v pozdrav…voda teče iz vsak luknje (seveda ledeno hladna in pitna)…jezerca…mah, norooo čudovito. Vem da ni lepo in v prihodnje želim Albancem vse najlepše…toda hvala Enverju Hoxi, ki je to prelepo deželo dolgo držal v osami in uspel ohraniti to lepoto na nativni ravni.
Pozno popoldne se odločiva, da spet »rukneva« transfer iz Girokaster-ja proti Permet-u in nadaljujeva proti mestu Korce….kmalu za Permet-om, kjer se cesta obrne proti Korci in se sonce že spušča najdeva prečudovito rečico in prostor, kjer postaviva šotor, sezujeva smrdljive obleke in svoji smrdljivi in utrujeni trupli namočiva v vodo. Se opravičujem Albancem za pomrle ribe a ni šlo drugače. Krepko se osveživa, zakuriva taborni ogenj, izvlečeva neke klobase, ki sva jih po vseh lingvističnih komedijah kupila v lokalni štacuni, jih natakneva na špile in jih poplakneva z kumaricami, kruhom in svežo vodo. Dan je bil fantastičen in vroč…in šumenje vode naju je zazibalo v trden spanec.

Dan4(24.07)
Nekako se »izkobiliva« iz šotora…sledi osvežitev v rečici, pospravljanje, kontrola olja, čiščenje filtrov…spakirava in nadaljujeva proti Korci. Cesta spada med »boljše«….obvezne luknje in od vode uničeni odseki,ki jih nihče ne popravlja, a pokrajina prekrasna…voziva po vrhovih in vdihujeva svež zrak pomešan z vonjem smole iglavcev.
Popoldan po uživaški vožnji prispeva do Korce…obilno kosilo v hotelu George, kjer z nekimi jetrci...verjetno lokalna specialiteta, dodobra nahraniva potepuške mačke in določiva novo ruto proti Podgradecu od koder nameravava v Makedonijo. Dan se obrača v večer, ko prispeva v idilično vasico Dardhe. Čisto izgubljena naletiva na tipa, ki je z očetom obiskal njegovo rojstno vas in dela ter živi v Ameriki (dela v podjetju Invidia)….takoj se zaklepetamo in seveda ni govora o nadaljevanju poti. Najdeva lepo nočitev (20€ za oba z zajtrkom), in dan zaključiva v prijetni družbi na terasi prekrasnega hotela z
wi-fi-jem…sredi Albanskih gora…ja tudi to je Albanija.

In še nekaj skikic za pokušino..;)
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika

Več slik pa v fotogaleriji tukaj:
http://www.goeasttour.com/novice/smer-j ... -albanija/
Zadnjič spremenil BIF, dne 12 Jul 2014, 12:38, skupaj popravljeno 1 krat.
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor12 Jul 2014, 12:36

Odsoten

golavsek65

Obiskovalec

  • Prispevkov: 356
  • Pridružen: 02 Jan 2007, 16:27
  • Kraj: Prebold

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor13 Jul 2014, 20:59

:bbb: :popcorn
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor14 Jul 2014, 07:03

Nadaljujemo...
Dan 5.(24.07)
Dobro prespana in po obvezni jutranji kavici ter zajtrku kreneva proti Makedoniji. Trudiva se malo prečkati pokrajino po lokalnih cestah, kar nama nekaj časa uspeva…žal ne za prav dolgo. Jasno to je Albanija. Vendar nama kljub vsemu uspe povezati nekaj lokalnih vasi preko hribčkov in naletela sva tudi na tisto ne preveč svetlo plat te dežele. Že same poti (če bi te povezave imenoval uničena cesta, bi izjemno pretiraval) so popolna katastrofa za katerokoli vozilo. No midva sva seveda uživala, vendar če se postavim v kožo Albancev, ki živijo v teh vaseh…ne znam si niti predstavljati. Seveda je konj, še pogosteje pa osel, tam edino in najbolj zanesljivo prevozno in transportno sredstvo. V vaseh pa izjemna revščina…čas se je tam ustavil pred 100 leti…dobesedno. Tudi način življenja. Obvezna kombinacija kadar se ti ljudje premikajo je takšna…moški na konju ali oslu spredaj…ženska s culami zadaj…seveda peš.
Pa vendar na njihovih obrazih ni videti nezadovoljstva…le zgaranost. V tem delu je Albanija izrazito agrarna dežela…ljudje so sklonjeni nad nepreglednimi polji česna ali kakšne podobne kulture….glede na količino in razsežnosti teh polj je očitno, da je to edini vir dohodka.
No približno tretjino poti sva prevozila na ta način. Kasneje sva z iskanjem bližnjic obupala, saj naju je ta dan čakala Makedonija. Tako sva uspela nekako vrniti se na asfalt in krenila sva proti Prespanskemu jezeru. No da ne bo pomote….asfaltne ceste v Albaniji so za naše razmere…milo rečeno prave rovte…luknja pri luknji (in to niso majhne luknje kot jih poznamo mi)…z čisto malo smole lahko ostaneš brez kolesa, ali pa končaš v obcestnem jarku. Pa vendar bi bilo krivično, če bi dejal, da je bilo vse tako slabo. V Albaniji je tudi veliko dobrih cest…tudi novih…po Albaniji se da potovati tudi čisto spodobno z osebnim avtomobilom…malce več pozornosti na cesto, pa gre. A te ceste naju niso zanimale…kot tudi ne življenje v krajih, ki jih te ceste povezujejo. V enem delu sva se peljala skozi področje nekega nacionalnega parka in ob res lepi poti sredi ničesar , zagledala prekrasen resort v avtohtonem stilu…z bazenom in ležalniki, konji...naravnost presenetljivo. In ob resnično uživaški vožnji sva prispela do mirnega za Albanske razmere zelo lepo urejenega mesteca…sicer z kričečo social-ralistično arhitekturo, a lepo urejeno in vzdrževano. V mestu sva se ustavila na obvezni kavi in osvežilni pijači, kjer sva bila deležna seveda vse možne pozornosti…vseh otrok iz tistega kraja...tudi starejših. Fotoshutingi so leteli kot po tekočem traku. No, na izhodu iz mesta pa srečava še nekega Nemca na Africa-twin, ki je peljal najino načrtovano ruto le v obratni smeri. Malce smo poklepetali izmenjali nekaj informacij in krenili vsak v svojo smer. Kot že rečeno, sva napredovala po prelepem predelu in se odločila, da v Makedonijo vstopiva pri Prespanskem jezeru.
Na meji prav nobenih komplikacij. Na izhodu Albanci izjemno korektni brez procedur, na vhodu v Makedonijo pa po obveznem začudenju nad motorji...«kako ste nam Slovenci'«...«dobrodošli u Makedoniju i lepo se provedite«...ni kaj . Ne vem sicer, zakaj nas tako čislajo tam doli...verjetno dediščina nekih preteklih časov, ko so bili ti ljudje prepričani, da smo Slovenci »vreden narod«.«
Kakorkoli...kakšne 3 km za mejo, naju kar ponese na Galičico...planino umeščeno med Prespansko in Ohridsko jezero. Kaj kmalu sva na vrhu in pogled je čudovit. Ogledujeva si turistično tablo in ugotoviva, da nama Galičice ni potrebno le prečkati, temveč jo lahko prevoziva po njeni celotni dolžini...kljub temu da je Galičica nacionalni park. Vožnja je dovoljena po poteh, ki so tudi dobro označene...ja tako se dela turizem. Galičico prevoziva in se spustiva v Ohrid. Med potjo dohitiva traktor in dečkotu, ki je sedel na kupu drv naloženih na tovornjaku, je ob pogledu na naju, padel iz rok mobilnik in še preden smo uspeli dojeti kaj se dogaja, so Cerroske pod težo Stankota zaključile življensko pot iPhona...sicer pa, če mene vprašate...za kaj drugega kot za pod kolesa itak ni…;) Zapustiva užaloščenega dečkota in zavijeva na prvo bencinsko črpalko, kjer napojiva konjičke, midva pa napadeva prvi lokal z internetno povezavo (ki jo ima v Makedoniji praktično vsak »pajzl«)...seveda z obvezno kavico in Coca-Colo. Plačala sva 20 centov parkirnine na elitni lokaciji in dečku-inkasantu stisnila v žep še nekaj denarjev, da je dobesedno ležal na najinih motorjih. Tako sva odšetala z rokami v žepih do prvega kafiča.
Morda zaradi poti...ali pa zaradi zdravega moškega pogleda sva ugotovila, da so Makedonke res lepa dekleta...:)
A čas je priganjal in ta dan sva želela priti vsaj do višine Kruševa...zato izbereva transfer in kljub vsemu nekaj prečk (Ilino brdo). Na Ilinem brdu si ogledava kapelico, a pogled na črne oblake in dežno zaveso ter hladen veter, nama je narekoval hitro odločitev. Ali ostaneva na Ilinem brdu v zavetju kapelice, ali pa usekava en rallye v dolino, kjer poskusiva poiskati zatočišče. Odločiva se za slednje in dala sva si kar nekaj duška z driftanjem po odlični gozdni cesti. Mimogrede pomislim, da se te cestne poti ne bi sramovali niti Albanci v bližini kakšnega večjega mesta.
V dolini povprašava za prenočišče in napotijo naju v motel v Demir Hisar. Brez težav ga najdeva...obvezen »odakle ste« in že so na mizi stale steklenice piva...klepet debate, seveda vsak pozna nekoga v Sloveniji in se seveda čudi da ga midva ne poznava...kot da je Slovenija selo z 200 dušami...no selo je...duš pa je nekaj več in vseh res ne poznava...še posebej ne iz »Cerkalja na Gorenskem« ali pa »Od Krajn«...:)
Motelček je čisto nov, tako, da je bilo nekaj pomanjkljivosti...toda kdo bi kompliciral po celodnevni poti...prahu in vročini. Rabim tuš in posteljo...z tremi piri (Skopsko) v riti je spanec zajamčen.
Kljub vsemu, me je ponoči zbudil močan veter in pogled na najine motorje, ki jih je varoval gazdin pes me je malce razžalostil, saj sem ugotovil, da je odneslo pokrivalo iz mojega motorja...glede na veter pa sem bil prepričan, da je že nekje v Avstriji...:(. No jutro je po obvezni kavi in mojem sprehodu okoli motela razkrilo, da je dobro vlogo odigrala tudi ograja, ki je očitno ujela podivjano pokrivalo, tako, da sem ga dobil lepo nazaj.
Na splošno naj še povem, da do sedaj nisva imela prav nobenih težav ali pomislekov glede varnosti najinih vozi. Prav vsepovsod so poskrbeli tudi za to zadevo, nama jamčili varnost in brezskrbje...in držali besedo. Prepričan sem, da bi pri nas že zagotovo nekaj izginilo...če nič drugega bi ti iz hudobije nekaj fentali...vsaj kakšno alu palčko porinili med kablovje...tako za dušo...in iz nevoščljivosti...saj veste kaj mislim.

Dan 6 (25.07.)
Ta dan je bil najin cilj Sveti Nikola...praviloma sva cilje določala sproti...zjutraj nek okviren cilj...nato pa poti, glede na razmere. Načeloma sva vedno poskusila takoj z kakšnimi bližnjicami. Kljub temu, da je Makedonija po infrastrukturi in reliefu nekoliko lažje prevozna kot Albanija...težav ne zmanjka. In kljub temu, da sva imela najnovejšo Garminovo kartografijo in enega bojda najboljših avtomobilističnih zemljevidov....tista »seljaka pitaj« je najboljša. Nekje na začetku najine poti, smo nekje v hribih z nekim domačinom ugotovili, da so na karti vasi, ki več ne obstajajo...do ali preko njih ni več nobenih povezav...so pa druge...a jih je pač treba poiskati na način, kolikor si zapomniš napotke domačinov, ki razumljivo v hribih govorijo več ali manj echte Makedonščino...kar je za osnovno sporazumevanje dovolj...za podrobne napotke pa...jebi ga...sicer pa sva na avanturi....tako sva pač vozila po pat (pat-cesta po makedonsko),pa po vinogradi, pa po žito, pa spet po pat, pa po livada, pa preko voda, pa nazad na pat in na zadnje na avto pat smer Štip. Pa posle opet malo crni put (kao makadam)..pa opet lokalni pat, pa opet u žito in na koncu kar po prečki proti Veles-u. No ta po prečki, se je izkazala za izjemno slabo odločitev. Namreč ta del Makedonije je nekoč veljal za njeno žitnico. Zdaj so to v glavnem nepregledne zapuščene površine preraščene z travo in vožnja po teh prostranstvih je božanska. Iz hribčka na hribček, prečudoviti pogledi na vse strani in cilj tam nekje v daljavi, za katerega si želiš, da ga še dolgo ne bi dosegel. To je tisto po kar sva prišla...brezpotja in neomejene planjave...ampak...v tisti materin organ....ta trava (to sva žal ugotovila kasneje) je najbolj katastrofalna zadeva v Makedoniji. Ne vem kako se imenuje...a na prvi pogled izgleda kot klasje....čeprav je čisto navaden plevel....ki ob dotiku razpade na deset manjših delov in vsi so takšni, pred katerimi so nas svarili starši, ko smo bili majhni....saj se spomnite...«da si ja ne boš dal te travice v noseka ali bog ne daj v uhico, ker gre samo naprej«...ja to je tista preklemana travica. No in preden sva dojela za kaj gre, sta bila najina motorja kot z hormoni napumpana ježa, ki so ju od prvega dne fujtrali z Fitovalom ali nekimi Vzhodno-nemškimi anabolnimi pripravki....katastrofa. V vsaki sleherni luknjici je bilo na milijone teh travic....in si predstavljate kako je izgledal hladilnik za vodo (kiler)???...meni, ki nimam las so šli pokonci.
Nekako sva se privlekla do Veles-a in okupirala prvo pralnico. Tipu sem zabukiral »Kerherja« do jutra...dobil je 200 denarjev (cca 3 €) in pivo. Seveda se je silil zraven z neko gobico in šamponom, a ko sem ga nekajkrat lepo zalil iz druge strani motorja se je le umaknil. »Kerher« je pel, da je bilo veselje a kljub vsemu sva morala razstaviti tudi lep kos plastike, da sva na moje vztrajanje, spodobno očistila vsaj hladilnike.
No tudi to sva uredila in po dobri uri krenila na zadnjo etapo tega dne....Sveti Nikola...manjše mestece, ki nama bo nudilo mirno noč, počitek, obvezno fantastično kulinariko, nekaj besed z domačimi, kakšen kratek raport za tiste, ki naju spremljajo preko elektronskih igračk....si mislim….narobe seveda!!!
Po izkušnji z preklemano travico pred Velesom se odločiva za transfer...odtipkava v Garmina (to je najbolj glupa naprava na tem svetu...garantirano...jaz pa še bolj ker mu zaupam) nov cilj in kreneva. Seveda pozabiva izklopiti vse omejitve, ki sva mu jih prej naložila in že po nekaj kilometrčkih sva globoko, globoko sredi česa????....jaaaa...preklete travice...nazaj ne greva...poleg tega sva je že itak nekaj pobrala kar mimogrede...ko ga pač po »ceren pat« »priheklaš« okoli ovinka in je prepozno za bremze...travica pa že frči okoli tebe...saj vesta tista, ki raste po sredini makadama in je bila v najinem primeru prav lepo visoka, ker se po tem »ceren pat« ni nihče peljal »so neka traktorče«, ove godine. In je ta prekleta trava počakal lepo na naju.
In ker sem bil zaradi tega že itak besen in utrujen od celodnevne vožnje...sonce pa prži neusmiljeno....sva se pač še enkrat zagnala na polno v preklemano travico in ga direktno čez vse planjave »priheklala« v center mesta Sveti Nikola.
No in tako....parkirava lepo najine »makine« v centru (kafe racer sindrom)...lepe devojke okoli...normalno, da se »kobiliva« iz motorjev kot da sva prišla z Apollo 13 direkt iz marsa.
25 korakov dolga pot do prve mize je izgledala kot Armstrongovo skakljanje po luni. Šminkariva kolikor se da...ipak sva že nekaj dni na poti...in čeprav verjetno smrdiva kot kuga....nama godejo zavistni pogledi. Ipak sva neka tipa...;)
In tako lepo sedeva…kretenčka… in naročiva pivo in to golemo (veliko)....«nek se vidi raskoš«. Simpatična natakarica naju pogleda in vljudno pojasni, da ne »služuvaju pifce« pošto je to poslatkarnica (slaščičarna)...midva pa ko neka seljaka buljiva v njo...nerodno se je zdaj vstat in nekaj glumit...ispao sam budala i gotovo.
Pač naročiva 2x po 3 dcl limonade....pa slamice zraven...jebi ga.
No in pobarava še natakarico za prenočišče. Pri sosednji mizi sedi nek tip in gleda tekmo. Natakarica ga nekaj vpraša in tip takoj začne komunikacijo...pač od kod sva, kam greva, bla, bla klasika. Nato vzame telefon in se z nekom pogovarja. Kasneje se izkaže, da je aktiviral lokalni moto klub z imenom Sveti Nikole. Čez 10min pride tip na motorju, prisede in se predstavi kot Aleksandar-Aca...je podpredsednik kluba in naju podobno kot tip poprej malce pointervijuja. Poveva kako in kaj...da pač iščeva neko prenočišče, da nisva zahtevna...pač wi-fi, motorje na varno in dobra hrana....;)
Aca dvigne telefon, pokliče na dve tri št. in nama sporoči, da imava urejeno spanje, wi-fi, motorje v zaklenjeni garaži pod video nadzorom in da gremo zdaj v neko etno birtijo na večerjo, kjer se nam bodo kasneje pridružili še nekateri člani. Aleluja...ja tako je to na jugu...svaka čast.
No ta etno birtija, se je izkazala za enega najlepših etno lokalov, ki sem jih kdaj kjerkoli obiskal...hrana v stilu Makedonskih specialitet...vse kar lahko le sanjaš...ko vse to vidiš...res pristno, domače in resnično direkno iz vrta in domače štale....žal moram povedat, da je hrana pri nas v lokalih podobna pomijam proti temu...tako pač je.
Kmalu se nam pridruži še nekaj članov kluba, vsi so neskončno gostoljubni, jezik ni nobena bariera...gostilniški bend z pevačico pa preigrava vse skladbe bivše Juge...etno in ne-etno...po želji...stotke pa se lepijo za harmoniko...Bijelo dugme, Novi fosili, Leb i sol, Kičo Slabinac….cela bivša Juga…brez predsodkov in politike…preprosto krasno…ljudski…še zdaj mi gredo kocine na rokah pokonci…kdor je to že doživel, mu je jasno o čem pišem...kdor še ni....lahko le rečem, da zamuja najlepše občutke v življenju.
Smeh, debate, slikanja, pesem, hrana...čas mineva neverjetno hitro in tam nekje od 2 ure naprej mi manjka film.
Naslednji dan me potolažijo, da je to povsem običajno...a meni je žal vsake minute, ki se je ne spomnim.
Fantje iz moto-kluba seveda nočejo niti slišati o kakšnem odhodu naslednji dan in moram priznati, da naju z lahkoto prepričajo, da vzameva en dan predaha...kdo ne bi. Časa imava nekaj na zalogi in če kdaj, potem je Sveti Nikole kraj kjer se splača predahniti. Naslednje jutro se prične z mačkom, ki ga zdravim z mineralno vodo, kavico, Coca-Colo...vse narahlo. Fantje nama dajo dovolj časa, da se na rahlo rehabilitirava, popoldne pa se dogovorimo z predsednikom kluba, ki je nekoč vozil kross motor...zaradi pomanjkanja družbe pa je prešel na »cestaka«...da naredimo en off-road đir z atv-ji. Od nekod izbrskajo še nekega loncina 250 in dečkota, ki si ga lasti vzamemo zraven. Naredimo lep krog po lokalnih bregih in si ogledamo nekaj arheoloških najdb...na splošno ima Makedonija izredno bogato zgodovino in praktično kjerkoli malo pobrkljaš po zemlji naletiš na najdbe.
No žal smo spet pobrali ogromno preklete travice in ponovno je pel »Kerher«..:((
Še nikoli nisem v tako kratkem času tolikokrat pral motorja...in to praktično čistega...:)
Pa vendar, ima zadnje pranje tudi svoj...zame dragocen dodatek. Motorje sva prala v neki delavnici na obrobju mesta. To je neka starejša hala, v kateri so dečko z Loncinom, njegov brat in oče opravljali karoserijska in ličarska dela. Nič posebnega bi rekli. A ni čisto tako. Med tem, ko je mladina prala motorje sva se z možakarjem spustila v izjemno prijeten klepet. In izkazalo se je, da je možakar profesor (ne vem sicer česa) na Skopski univerzi, kjer študirata tudi oba sinova. Delavnica v kateri delajo, pa nekako spada v njegovo dediščino, saj je rojen v mestu Sveti Nikola. Karoserijska in ličarska dela pa opravljajo skupaj čez poletje...za hobi. Možakar je bil okrog dobrih 50-ih let, Einsteinove frizure in tistih polovičnih očal potisnjenih nižje na nos. Kljub »ibercugu« si zlahka zaznal njegov intelekt...že po tonu globjega umirjenega glasu. Povedal mi je veliko zanimivih reči...o teh krajih, zgodovini...spominjala sva se Juge in več kot očitno sva se ujela, saj se mu je ideja o potovanju s sinom zdela fantastična...več kot očitno preživlja čas podobno...z svojimi otroci. Kar prehitro je minil čas v tem prijetnem klepetu. Iskren stisk rok in povabilo, na ponovno snidenje...kadarkoli dobrodošel.
Ko sva s Timom odhajala sem se odločil, da se ob ponovnem obisku Makedonije vrnem in ga poiščem. V izjemno čast bi mi bilo preživeti večer ob dobri etno-hrani in kafanskem klepetu z njim dolgo v noč. In to so tiste dodane vrednosti takšne avanture kot je najina...takšnih ljudi turistične agencije nimajo v ponudbi...v krajih daleč od neona in elektronskih igrač jih najdeš.
Večer se je nadaljeval v prostorih kluba z roštilijado, veliko pifca, kitaro in prepevanjem rock skladb bivše juge...fantje so se še enkrat izkazali kot izjemni gostitelji...nadvse sproščeno vzdušje je teklo v jutro, ko sva se z Timom opravičila in se z težkim srcem poslovila...zjutraj naju je namreč čakal nova etapa...

Dan8 (28.06)
Ta dan sva se odločila, da zapustiva Makedonijo (z resnično težkim srcem) in vstopiva v Srbijo. Še prej pa sem obiskal lokalni vašar (tržnico) in se oskrbel z odličnimi začimbami, ki sem jih dva dni veselo mlatil z sirom, mesom, solatami…saj veste tiste mlete…pekoče in pekoče…mmmm.
Glede na pretekle izkušnje z preklemano travico, sva tokrat izbrala čisto makadam-asfalt verzijo transferja.
Od svetega Nikole malo popreko na Probištip, kjer ima tovarna TAB svoj obrat in dalje proti Kratovo, kjer sva po nekaj kilometrih na priporočilo kolega Dragana iz MC Sveti Nikola, zavila levo in si ogledala naravne kamnite skulpture v vasici Kuklica. Gre za zanimivo igro narave z kamninami vulkanskega izvora...kraj je izredno lepo urejen in seveda ga spremlja legenda o nastanku teh skulptur...mladoporočenci, razočaranje, ljubezen...pač tragične zgodbe.
Vrneva se na glavno cesto in ubereva smer mejni prehod Pelince. To je manjši mejni prehod na jugu Srbije...prisrčen »dođite nam opet« iz Makedonske strani in »dobrodošli u Srbiji« iz Srbske strani...nobenih nepotrebnih vprašanj....Prehod sva izbrala namenoma, ker je skrit med gorami in seveda, ker je bližje smeri kamor sva nameravala...cilj za ta dan je bilo Vlasinsko jezero. Prekrasna pot po kanjonu ob reki, naju pelje mimo mnogih samostanov in lokalnih zanimivosti...a cilj je določen in potrebno je poiskati prenočišče. Na splošno, sva razen 1x v Albanij...pa še to iz čiste avanture...ko sva spala ob reki v šotoru...spala po motelih, hotelih...na jugu so zadeve za naše razmere res poceni...dobro se naspiš, tuš, pijača, kafica in seveda obvezne večerje v klasični južni kuhinji...vse za tak denar, da se šotora sploh ne splača odvezati...:)
Po planu doseževa Vlasinsko jezero, ki se nahaja na višini 1212mNm...in se prijetno osveživa. Pričneva z iskanjem prenočišča, kar je v tem obdobju izjemno enostavno. Ker še ni sezone, je prostora je na pretek. Slučajno naletiva na prekrasen lokal izgrajen iz hlodovine in kamnov, prekrasno teraso z pogledom na jezero, fantastično kuhinjo in seveda apartmaji z wi-fi-jem...za 15EUR..za oba seveda...:)
Obilna večerje...obvezen klepet z lokalci, ki so seveda vsi bili že v Sloveniji in poleg Bojana Križaja i Borisa Strela poznajo obvezno še nekje nekoga, ki ga morda jaz tudi poznam....saj poznate zgodbo...:)
Seveda so vsi lokali opremljeni z ogromnimi televizorji...ogled tekme BRA-Chile in v posteljo.
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika
Odsoten
Uporabniški avatar

jay886

Obiskovalec

  • Prispevkov: 1815
  • Pridružen: 28 Avg 2011, 14:06
  • Kraj: Ruše

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor16 Jul 2014, 10:49

BIF napisal/-a:Ha Jay...moram se pohvalit, da sem se naučil tudi nekaj predvsem koristnih besed v Albaniji...npr..
Patate, Djath, Berxil, Pule, Pule zgare, Paridaqe, Uje, Rruga...ha kaj praviš...preživel bi... :mrgreen:


=D> :drinkers:
2011 Shineray 300 xy hitro prodan..
2012 Can Am outy 800r max..... bo kr nekaj časa ostal...

Slika
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor18 Jul 2014, 13:03

Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor21 Jul 2014, 18:54

Dan 9 (29.06)
Danes po kavici in brifingu sprejmeva odločitev, da ga bova vsekala čez planino Vlasina. Malo vrtava Google Earth in vidiva neke potke. Zajahava motorje in »dija« direktno na vrh. Potem pa na Garminu nastaviva zračno črto in se podava v avanturo. Poti kolikor hočeš...vijugava sem in tja, iščeva linijo in kar dobro nama gre. V nekem trenutku naletiva na domorodce, ki nama malce popravijo smer in po »čajnih vrečkah« (»čajne vrečke« se imenujejo planjave kjer najdete veliko različnih trav in zelišč…vožnja preko njih pa sprošča prijeten vonj eteričnih olj teh rastlin in res dišijo kot čajne vrečke), se pripeljeva na pravo pot. Pogled je fantastičen na vse strani. Vriskava kot nora in nadaljujeva.
Jasno, da v teh delih ni nobenega prometa razen nabiralcev lesa. Občasno sva videvala sledi grobih gum, a si nisva znala razločiti čigave so...preozke za traktor, pregrobe za đipe...ko naju je stara 110-ka skoraj snedla na nekem ovinku je bilo jasno. Na splošno je tam v okolici precej vojaških vozil bivše JNA. Izgleda, da so imeli tam neko konkretno razprodajo. Ljudje se v teh krajih precej vozijo z Pinzgauerji, nekimi Ruskimi Đipi, Fiat-i, Kampanjolami, kamioni...seveda vse brez registracije. Pot je prekrasna in v nekem trenutku tudi malce zaideva. Nič nenavadnega, če ne bi naletela na lokalno pripravljalnico oglja. To je izgledalo tako, da sva se po neki strmi uničeni gozdni poti spuščala vse nižje…nakar se v nekem trenutku pred nama pojavi kup narezanih »colekov« zraven pa trije stari naftni sodi iz katerih se na rahlo kadi….in seveda nikjer nikogar. Nadvse…moja najstniška hči bi rekla creepy (grozljiva) situacija. Z nekim neprijetnim občutkom pokukava v rahlo kadeče se sode…v upanju, da notri ne zagledava kakšnega ostanka sintetične pohodniške jakne ali malo boljših pohodniških čevljev. Na srečo si oddahneva saj ugotoviva, da tako le pripravljajo oglje…sicer malce neodgovorno…takole sredi gozda zakurit in prit čez nekaj dni pogledat kaj je nastalo…pa vendarle. Ker se pot konča, obrneva in se vrneva na pravo smer. Off-roadava kakšnih 5 ur in se spustiva v Vlasotince. Ker morava narediti še nek transfer za ta dan, ga ureževa po »planinskom putu« v dolini Stare Planine. Šibava tako po kanjonu, kad izza ugla, na levi strani rečica, prelep slap in piknik-plac. Seveda ustaviva da se malce osveživa in slikava. No v 21 sekundah so bili seveda pri motorjih oboževalci in poznavalci...roštilja seveda. Nek na pol pijani tip, se je strašno navduševal in slikal neumorno, vendar ni bil nasilen...bolj kot ne smešen...tisto stanje saj veste, ko poveš dva stavka enaka, enega za drugim...pa še vedno nerazumljivo. No nekako smo se sporazumeli, da ne dovoliva neumnosti na motorjih, ker je to pač edino sredstvo, ki naju bo pripeljalo domov...tja pa hočeva. Pol pijani čep ni kompliciral, se je opravičil in naju povabil k mizi, kjer so štiri babnice ravno zlagale dobrote iz roštilja na mizo. Seveda se nisva pustila predolgo prepričevati, pa tudi nepotrebno se je truditi, ker so možnosti za uspeh male. Ljudje so preprosto gostoljubni in te ne izpustijo. Sledijo klasične zgodbe o tem kdo je že bil v Sloveniji, koga pozna...«pa onda za Švajcarsku...jebo ja političare...svi kradu...a mi se svi volimo...za ljude nema granica«...no pač v tem stilu. Sita in lepo »popedinana«, še slikava »hilibilije« ob motorjih in spet sva na poti. Destinacija Knjaževac, kjer planirava nočitev. Na prvem ovinku v mesto parkirava motorje poleg smetišnih kant in čez cesto v neki bar na pijačo. Mimogrede zaznam, da nudijo tudi prenočišča...motel se imenuje Mali odmor...no se mi zdi, da je to bolj motel za »jebačino« kot nočitve. Gazdarica je nadvse prijazna in nama časti pijačo, brez da vprašava za nočenje. No pa vseeno vprašava...sporazumemo se za ceno in naju pelje v sobo. Šele takrat vidiva, da imajo na drugi strani ličnega motela, urejen vrt in bazen...parkirišče...skratka bomba.
Malo je sicer škripal wi-fi ampak ok...za ta denar sva dobila vse kar sva pričakovala in še več.
Tuširanje, razpakiranje...zasedba vseh vtičnic z polnilci in odločiva se še, da nekaj seveda pojeva. Odločiva se za sprehod do mesta, kjer po poti naletiva na nekaj salonov z pogrebno opremo...saj veste...truge, križi in te zadeve...pa dobro noooooo…, pa kdo še ima salon pogrebne opreme...čisto vseeno mi je v kaj me vržejo ko umrem...a tukaj je očitno drugače. Nasmejiva se na nekaj tem iz filma »ko to tamo peva«, malo dalje v lokalu streseva »punjene vešalice«, nazaj grede še fotka malega Topaloviča pred salonom pogrebne opreme in nazaj v hotel.

Dan 10(30.06)
Zjutraj klasično pakiranje in odločim se še, da v mestu zamenjam nekaj denarja iz Makedonije (cca 30€)...jahava se po mestu...obiščeva kup bank, a Makedonski denarji nikogar ne zanimajo...jebi ga...suvenir na lepe dane.
Šibava tako nazaj proti izhodu iz mesta, ko nenadoma pred naju skočijo neki tipi in na vso moč mahajo. Takoj pogledam v vzvratno ogledalo, če je kdo snel Tima z avtom. Lučke zadaj svetijo...helma prav tako. V sekundi zavijam desno pred tipe in parkiram. Takoj naju obkrožijo in hitijo razlagat da imajo ATV klub Stara planina...seveda klasika...pijača, razgovori...«pa kako ste Slovenci«...opet neko poznaje nekog....izmenjamo nekaj besed in tel. št...«ako vam bilo gde, zatreba bilo što...obavezno nazovi i sredit čemo«...no v tem stilu se poslovimo od res prijaznih fantov in kar nekako žal mi je, da nimava več časa…bi gotovo kakšno »rekli« na Stari Planini….in ob 10.30 kreneva proti Zaječarju. Ta dan želiva priguslat čim bliže meji, prespati in naslednji dan v Romunijo.
Od Zaječarja naprej ubirava neke bližnjice...zanimive in nezanimive...vmes komuniciram s Čivavo. Smo v istih koncih in dogovorimo se da se dobimo v Donjem Milanovcu . Uspe nam in čas prehitro mine ob prijetnem klepetu ter seveda odlični hrani. Po vseh dnevih roštiljade si izprosim nekaj na žlico. Prinesejo mi poskusit kurji »ajnmoket«, ki so ga skuhali za neke delavce. Seveda sem navdušen...čeprav jim nič ni jasno, mi ga prinesejo. Enako se odloči tudi Čivavina Joži. Natakar je »ziher« mislil, da sem neka škrtica, ker hočem »jeftini fujter« za delavce in ne njihovih specialitet...ampak jebi ga...dobil sem kar sem hotel.
Tim in Čivava seveda mlatita roštilijado.
Čas mine prehitro in posloviti se morava, poleg tega se proti nam vlečejo grozeči črni oblaki in veter piha nenavadno močno. Ob Donavi to izgleda kot na morju, saj je reka zelo široka in se razvijejo visoki valovi. V smeri kamor nameravava...čez hribe seveda...je svetlo in kar dobro pritisneva na plin...cesta je slaba makadamska in driftava kot za stavo...nevihta pa za nama. Ne dava se in na polno ga »prižgeva« v Brzo Palanko. Po kakšnem km. ob cesti zagledam tablo »Restoran Šaran...nočenje itd itd.«
Zavijeva na dvorišče in takoj za mizo. Povprašava za prenočišče...«naravno da može«...za ceno sploh več ne vprašujeva, ker je vse poceni. Vprašava ali lahko kam skrijeva motorje...pred dežjem in na varno. Rešeno v sekundi...poleg restavracije je lep starinski objekt v avtentičnem stilu z lesenim balkonom...spodaj pa idealno parkirišče za najina motorja. Gazda se seveda ponudi, da odmaknejo mize na veliki terasi restavracije, kamor lahko parkirava motorje...a da nama garantira, da je varno tudi tam kjer jih imava. Seveda ne komplicirava preveč, še posebej, ker nama ponudi sobo z pogledom na motorje, poleg tega se mudi, ker že padajo prve kaplje. Motorje preparkirava, pobereva stvari in že v krepki plohi se vrneva na teraso restavracije. Nebo se je odprlo in iz strehe je vlivalo kot, da bi kdo zgoraj obračal lavorje z vodo.
Seveda »potepeva« še večerjo...pozabil sem kaj, ampak tam doli kaj drugega kot roštilj itak nima smisla jest...tako pač je...je pač najboljši.
Vse naprave na polnilce, tuš in zaspiva kot ubita...sicer na posteljah, ki so jih verjetno podlagali pod tanke...v sredini so bile takšne luknje in »fedre« tako zanič, da sem imel kolena v isti višini kot brado...no bočno je še šlo in ko je utrujenost velika...je vse ok.

Dan11 (01.07)
»Zgodaj zjutraj« kreneva proti Kladovem in Romunski meji. Seveda še ubereva eno krožno čez hribe. Driftava in uživa v prekrasnem razgledu...nebo je po nevihti kristalno čisto...življenje je lepo.
Ker sem »naklepal« že servisne kilometre...robo (olje in filter ter svečke...iridium seveda), pa imam s seboj...v Kladovem najdeva mehanično delavnico, kjer nama brezplačno ponudijo vse kar potrebujeva...rabiva le kantico za odpadno olje...orodje in vse potrebno imava s seboj.
Menjava olje in svečke na 800-ki, očistiva filtre, spihava mrežice variomatov in šibava dalje. Odločiva se da pred vstopom v EU motorje še opereva. Nabaševa na policista, ki ga povprašava za avtopralnico in usmeri naju naravnost v enosmerno ulico...seveda v kontra smeri, ker je tako pač najbližje. Malo gledam in se čudim. Razume mojo dilemo in reče...«vozi, kad ti ja kažem da može, onda može«. Ok, kreneva in res kmalu najdeva avtopralnico. Dečkotoma (mulcema) se zasvetijo oči ko naju zagledata, a sledi razočaranje, ker jima povem, da bova plačal pranje, a prala bova sama. Nikakor ne želim, da mi 150 barov tiščita tam kamor ni treba. S Timom opereva motorje, dečkota pa jih lepo »zglancata« z krpicami. Cena 200din (1,8€ in stisnem jima še nekaj drobiža). »Zglancana« kreneva proti hidroelektrarni Đerdap 1 kjer je mejni prehod. Pred mejo napadeva še nek kiosk z hitro hrano in zagoniva kolikor se da zadnjih dinarjev. Izkušnja z Makedonskimi denarji nama je bila dovolj.
Prečkava Srbsko mejo in prispeva na Romunsko. Na meji lepa policistka (no po 10-ih dneh hribov, so vse lepe...ampak ta je bila res lepa) na brzino poškili v potne liste in ker smo pod nadstreškom in pred nama še dva avtomobila na carinskem pregledu, ugasneva motorje. Iz pasje utice prileti tip (carinik) in nekaj kriči Timu...mislim...eto sranja...zdaj bo štala...jaz pa ima v torbi 2kg. Makedonskih mletih sušenih začimb. V Srbiji so naju strašili, da Romuni na meji strašno komplicirajo...vse premečejo...«laufajo« okoli s »cucki« ki te ovohavajo itd. Eto zdaj pizdarije si mislim...zdaj pa vse iz motorja, premetačina...prek prokleti EU.
A izkaže se, da je tip hotel, da Tim starta motor in ga pod tistim nadstreškom, kjer prdec bobni kot »atomski s leva«, na vso moč »turira«. Tim seveda uboga in široki nasmehi zlatih zob so neskončni. Vsi se režijo in neznansko uživajo, ko Tim nabija po gasu. No med tem se kolona sprosti in na vrsti sva midva s Timom. »Slovenca...od kod greta«...znajo nekaj Srbsko...odakle...«u pičku materinu...sa ovim motorima???...auuu...ludi Slovenci«. Dobro nam došli...uživajte i sretan put.
Slika
Slika
Slika
Slika
Slika

...in dalje v Romunijo... :mrgreen:
http://community.ski-sea.com/potovanja1/july-21st-2014
http://www.goeasttour.com/novice/romunija/
...in še ni konec... ;)
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor24 Jul 2014, 10:54

Eto...ena na brzino...lahkotna iz Albanije...
https://www.youtube.com/watch?v=ZeRtS1pvXaQ
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 11:29

...pa še ena manj lahkotna iz prvega dne Albanije....
https://www.youtube.com/watch?v=d-VwH7g ... e=youtu.be
Odsoten
Uporabniški avatar

lakl

Obiskovalec

  • Prispevkov: 1684
  • Pridružen: 09 Apr 2009, 19:22

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 12:18

=D> =D> =D>
Odsoten
Uporabniški avatar

dukimen

Obiskovalec

  • Prispevkov: 514
  • Pridružen: 10 Sep 2007, 10:43

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 13:54

vsaka čast.... bi se šel kar peljat =D>

sicer sta mi pa zbudila malo nostalgije... če je tole vajino na poti in Sarandeja v Gjirokaster
Slika

potem imam jaz tudi eno od blizu :)
Slika
SlikaListen to Yoda. “Try Not. Do or do not – there is no try.”
Odsoten
Uporabniški avatar

gmajnar

Obiskovalec

  • Prispevkov: 253
  • Pridružen: 18 Nov 2010, 08:16
  • Kraj: Bločice pri Blokah

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 14:21

BIF napisal/-a:...pa še ena manj lahkotna iz prvega dne Albanije....
https://www.youtube.com/watch?v=d-VwH7g ... e=youtu.be


A sta morala tu obrniti in potem še enkrat taka jeba?
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 14:26

@Dukimen...ja isto mesto...razen če jih je več...ampak dvomim... :D
@Gmajnar...res je to tisti prvi dan, ko sva še mislila, da so zadeve podobne kot pri nas...kakšnih 6 ur sva tako štrikala v tej vukojebini...in seveda po isti poti nazaj.... :?
Je pa res, da je bilo MNOGO bolj zahtevno kot pokaže kamera.
Odsoten
Uporabniški avatar

jay886

Obiskovalec

  • Prispevkov: 1815
  • Pridružen: 28 Avg 2011, 14:06
  • Kraj: Ruše

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 16:01

parkrat sem se res nasmejal, mađarke pa to :D "post"
2011 Shineray 300 xy hitro prodan..
2012 Can Am outy 800r max..... bo kr nekaj časa ostal...

Slika
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 16:07

Kaj čemo...tako je bilo... :mrgreen:
...in še zadnje dejanje...
http://www.goeasttour.com/
http://community.ski-sea.com/potovanja1/july-25th-2014

Hvala vsem, ki ste prebrali najin potopis in še enkrat iskrena hvala vsem za podporo.
Upam, da sva vam z potopisom razvedrila kakšno urico doma ali na dopustu...predvsem pa iskreno upam, da sva še koga nadušila in se bo odločil za podobno avanturo, in jo deli z nami...sicer boste morali čakati na najino novo, do drugega leta.... :mrgreen:
Odsoten
Uporabniški avatar

jaka

Mojster

  • Prispevkov: 7580
  • Pridružen: 22 Jan 2006, 22:08
  • Kraj: Ljubljana - Brezovica

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor25 Jul 2014, 19:15

Hvala tebi in Timu, da delita z nami. :prayer:
Odsoten
Uporabniški avatar

gmajnar

Obiskovalec

  • Prispevkov: 253
  • Pridružen: 18 Nov 2010, 08:16
  • Kraj: Bločice pri Blokah

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor26 Jul 2014, 05:53

Ja, res je bilo poletno druženje z vama na poti tudi nam kibicom in zapečkarjem v neizmerno veselje.
Vprašanj se je obilo nabralo in počasi vaju bom pobaral za kakšno stvar, ki mi je begala misli, ko sem vama sledil.
Drugi dan Albanije sta se v velikem loku izognila vasi Lazarat, ki so jo ravno takrat poskušale oblasti spet priključiti skupnosti.
Zanima me, če je bilo opaziti, da je tam skoraj vojna in sta zato zavila v hribe? Pa tudi, če sta prišla do nepreglednih polj marihuane, ki jo gojijo, oz. so jo gojili tam okrog, če jo je medtem policiji uspelo uničiti?
Odsoten

GoranP

Obiskovalec

  • Prispevkov: 290
  • Pridružen: 09 Avg 2012, 18:00

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor26 Jul 2014, 08:07

Bif odlično napisan potopis, z veseljem sem ga bral. =D> =D> =D>
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor26 Jul 2014, 08:32

Hvala vsem za vzpodbudne besede. Kot sem v uvodu potopisa omenil...nisem želel potopisa kot turistični prospekt z statistikami in suhoparno kronologijo. Želel sem z vami deliti tisto, kar sva s Timom doživela...resnično življenje v deželah, ki sva jih obiskala...z povprečnimi ljudmi kamor se prištevam tudi sam...in kot ste opazili sva se ogibala mest in spomenikov, muzejev ipd., ker je bil moj namen prav tak kot sva ga dosegla.."real life". In tudi zato sem namenoma uporabljal besednjak, kakršnega ste prebirali. Ker sam tako vsaj približno lahko pričaral tudi občutke, z zavedanjem, da ta potopis ne bo nikoli našel svojega mesta na oddelku leposlovje.
Upam, da vas občasno "grdoslovje" v opisu ni preveč zmotilo...je pač takšno kot je bila ta avantura...nepredvidljiva, strastna, groba in nepozabna...in želel sem, da vsaj delček tega občutite tudi vi v pisani besedi.
@Gmajnar....Lazarat...odkrito rečeno sem na to čisto pozabil. Ko sem doma pregledoval karte sem ugotovil, da sva bila kar blizu. Da sva ga "zgrešila" je zgolj in samo slučaj. Ko takole pomišljam nazaj, se spomnim, da sem v Gjirokaster-ju res opazil nekaj več policije...tudi v kombijih. A brez luči in nenavadne vožnje, niso vzbujali posebne pozornosti...zato sem jih bolj kot ne spregledal.
V nobeni obliki se v Albaniji nisva srečala z marihuano...morda sva šla mimo kakšne sadike ali nemara celo polja...a odkrito rečeno....v življenju nisem potegnil niti dima te opojne travice, ker imam, zaradi v živo doživetih (videnih pri narkomanih) posledic uporabe drog ,za časa mojega službovanja v bolnišnici, do teh zadev veliko averzijo.
Pa tudi sicer sva v vseh deželah videla izjemno malo policije...vojske pa sploh nikjer.
Zdaj pa še eno moje vprašanje...izven konteksta.
Ali ima kdo, ali priporoča kakršnokoli izkušnjo z Foto-knjigami. To avanturo si bi rad shranil za stara leta tudi v analogni obliki in mislim, da je foto-knjiga najcenejša oblika za 2-3 izvodno naklado.
Če je kdo, ki ima že kakšno dobro izkušnjo...prosim, da mi pošlje povezavo...lahko na ZS, da ne bo reklame.
Odsoten

kleno

Začetnik

  • Prispevkov: 26
  • Pridružen: 15 Maj 2014, 17:06
  • Kraj: Rimske Toplice

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor26 Jul 2014, 13:48

Lepo za prebrat, pogledat in nasmejat zgodbicam o policajih, carinikih, pastirjih, pa tisti albanski "restavraciji" ki sproti kupuje v trgovini čez cesto :D pohvalno =D>
Odsoten
Uporabniški avatar

kiwi

Obiskovalec

  • Prispevkov: 284
  • Pridružen: 05 Avg 2008, 07:35
  • Kraj: Haloze

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor27 Jul 2014, 11:26

Z velikimi očmi sem požiral vsako besedo in sliko ki sta jo delil a znami. Hvala za ta potopis.

Boštjan
Odsoten
Uporabniški avatar

BIF

Obiskovalec

  • Prispevkov: 3577
  • Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
  • Kraj: http://goeasttour.com/

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor30 Dec 2014, 09:37

Še video utrinki (delno) iz Romunije....če ste se slučajno že naveličali filma Sam doma 1,2,3,4,5,6,7,8,..... :mrgreen:
https://www.youtube.com/watch?v=UiCHBgft2RE
Odsoten
Uporabniški avatar

gmajnar

Obiskovalec

  • Prispevkov: 253
  • Pridružen: 18 Nov 2010, 08:16
  • Kraj: Bločice pri Blokah

Re: Na Jugo-vzhod

Odgovor30 Dec 2014, 09:52

Na to sem pa že komaj čakal.
"Sam doma"-ji so te pa čisto ob živce spravili.
Kaj ko bi take ture v prihodnje raje organiziral v času tega medijskega poneumljanja državljanov.
Če bi se hotel držati tega načela, bi pa moral biti verjetno na vožnji tudi v vseh ostalih obdobjih leta.
PrejšnjaNaslednja

Vrni se na Srečanja, prireditve, terenska doživetja,...

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron