Potovanja z motorjem

Terenski avtomobili, motorne sanke, hovercrafti, enduro, supermoto, motocross...
Odgovori
Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 20 Nov 2019, 18:11

Torej...glede na to, da se je admin potrudil z posodobitvijo foruma, ki je sedaj veliko prijaznejši uporabnikom....in v kontekstu oživitve dogajanja na forumu sem odprl novo temo.
Kot večina verjetno ve sem se leta 2016 poslovil od štirikolesnika in s tem tudi potovanj z njim. Potovanja so bila tudi glavni razlog za prodajo. Želel sem potovati več in dlje...za kar pa štirikolesniki v tistem času niso bili ravno najboljša izbira...predvsem zaradi obremenitve materialov na vozilu, ki načeloma ni namenjeno za prav pogoste tovrstne podvige. Kot zamenjavo sem si tako omislil motor...nič posebnega...nekaj robustnega, enostavnega...nekaj mi bo omogočalo tudi kakšno stranpot. In tako sem naredil izpit in kupil Yamaho Xt660Z Tenere...preizkušen in trdoživ motor odličen za začetnika in tudi zahtevnejšega uporabnika. No in sem se kmalu odpravil na pot.
V nadaljevanju bom predstavil svoj potopis iz tistih časov...morda bo komu zanimiv za branje...upam pa, da komu tudi inspiracija, da se na podobno pot odpravi tudi z štirikolesnikom. Gre...le malce se je potrebno organizirat, pripravit, zbrati pogum in užitek ter nepozabno doživetje je zagotovljeno...verjemite...sem to počel tudi z štirikolesnikom.
Pred potopisom samo še opomba...po treh letih prekrasnih potovanj sem se pred kratkim pslovil tudi od motorja. Vračam se na štiri kolesa...zakaj, kako in kja pa kdaj kasneje v kakšni drugi temi.
POTOPIS: Malo na jug (BIF edition)

Dan1

Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki.
Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa.
Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla.
Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke.
In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje.
Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški.
Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje.
Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina.
No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj...
In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika.
In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh.
Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal.
Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače....
In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot...
...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa CENZURA ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih.
Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje.
Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec....

...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 20 Nov 2019, 18:26

No pa nadaljujmo....

Dan 0
...ja dan 0 kar pomeni, da ta dan ni bilo odvoženih nič kilometrov. Na svoja potepanja namreč vedno vlačim tudi majhen laptop...iz praktičnih razlogov...napišem kak mail, z domačimi malo počvekam preko mesengerja...predvsem pa shranim slike in prečekiram vremenske napovedi in fronte za naslednji dan....ali pa na google earth-u malo pregledam eventuelne možne smeri....stanje poti in zanimivosti. Kakorkoli....če se malce vrnem na moj opis prvega dne, ki se je končal z ...jes moj kurac....Baksuz kot sem, sem fasal eno fajn bosansko fešto...z nekim fuck off bandom, ki je mučil nekega Šaban, pa Jehvić-a, pa kaj vem koje vse pjevače narodne muzike. Vse skupaj seveda z izdatno podporo v obliki zavijanja iz strani zbrane družbe....do jutranjih ur....čeprav mislim, da sem jih nekje okrog dveh zjutraj, vse skupaj zajebal, ker sem zaspal....pa sad pjevajte gluhome...mamicu vam. No čas do mojega zajeba pa sem izkoristil za brskanje po net-u med drugim tudi vse žive vremenske napovedi in gibanja front. Pri nas je to fajn...odpreš aladin-a in pogledaš satelitske slike, simulacije in si tu nekje. No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne. Ampak sem nekako vseeno izbrskal neke strani iz katerih sem razbral, da bo naslednji dan v delu moje trase dež. Verjamem, da se bo sedaj kdo namrdnil...češ...pravi motorist vozi tudi v dežju. Najprej kot sem uvodoma povedal...jaz sem voznik motornega kolesa...pojem motorist pa ima pri nas toliko dimenzij, kot je lastnikov motornih koles. Edini in najpomembnejši razlogi za to, da pa naslednji dan nisem krenil dalje pa je ta, da sem imel v planu Prokoško jezero, do katerega pelje zanimiva pot, leži na precejšnji višini je bil must see na trasi, potem pa je tu še Bjelašnica....in ne vidim nobenega razloga, da bi te destinacije obiskoval v dežju le zato, da bi naredil kljukico. Poleg tega sem imel čas...dovolj časa....in zato sem tisti dan z nategunsko upravnicco hotela, ki mi je sicer želela dvignit ceno za 5eur za naslednji dan, vseeno sklenil deal, da bo 15eur čisto dovolj za ta kokošnjak, še posebej zato, ker itak nisem spal, zaradi jebene gozbe. Babnica je bila vun pesja (vohala je denar)...ampak je vseeno obveljala moja, ko sem rekel, da bom na bookingu dal zanič oceno in negativno mnenje. Ne gre za 5eur...ne maram pa ko nekdo v meni vidi bankomat.
In tako je dan 0 šel za okvirno ogledovanje nadaljne smeri, iskanje kakšne zanimivosti in ....CENZURA jih materina....če nisem tisti dan šel 5x jest v tisto njihovo čevapđinico...jeba je samo to, da so me potem zvečer bolele noge, kot, da sem celi dan fuzbal špilal....ne vem kakšne izkušnje imate ostali....ampak v čem jim je finta, da me na vseh mojih avanturah vedno dajo spat v najvišji štuk...kao...«to su vam gospodine najmirnije sobe«...«i pogled iz balkona vam je najlepši«...ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat...al kaj. Ne vem no....vsepovsod sem spal v zgornjih nadstropjih....to mora bit neka hotelirska finta.

In tako je minil moj dan 0. Bi pa ob tej priložnosti še napisal nekaj o cestah, ki so me spremljale na poti. Velja bolj ali manj za vse obiskane države. Govorim bolj generalno ob dejstvu, da sem veliko vozil po cestah pite boga katere kategorije...v glavnem po tistih, ki povezujejo manjša naselja in so bolj lokalnega značaja....in glede na ekonomsko uspešnost prevoženih držav so nekako v planu za obnovo leta nikolovega, trenutno pa so podvržene neki obliki vzdrževanja, ki zajema vse...od krampa, lopate ponekod tudi košnje, ker med razpokami na vozišču pač raste trava. Seveda vse te države premorejo tudi dobre ceste...nekatere celo odlične...a ker sem se držal bolj stranskih, se bo moj opis nanašal bolj na te. Po dobri cesti se namreč ni težko vozit...več pozornosti si zaslužijo stranske, še posebej zato, ker običajno prav te velikokrat peljejo čez lepše ali zanimivejše predele...vsaj zame.
Torej, če bi pisal knjigo o cestah Balkana bi bil naslov knjige brez dvoma 50.000 ODTENKOV SIVE. Mislim, te ceste so res takšne kot da se nekdo izživlja na njih ali pa spadajo pod kakšen testni inštitut tipa Fresenius, kjer poleg testiranja pralnih praškov, pač testirajo in experimentirajo z asfaltom na Balkanu. Te krpe na cestah so vse kar premore cestno-vzdrževalna domišljija. Od strukture, do oblike, velikosti, včasih se odlepijo še preden sploh primejo....ono, ko se še kadi iz nje, pa jo je šleper že odpeljal s seboj in jo fuknil dol v naslednjem ovinku in zdaj pač leži tam....delno zvožena in ko se ohladi je pač kup sredi ceste, čez katerega pol pač vsi furajo in jebejo končnike, ti pa se z celim čelom do tal zahvaljuješ, da si montiral progresivne fedre pred potjo...do tega, da so strukture tako neskladne, da se po eni pridriftaš skozi ovinek in te v naslednjem trenutku prime flika, ki se je ne bi sramovali niti v Imoli....skratka....o barvnih odtenkih pa sploh ne bi. No večina teh cest, kjer pa najdemo še njihovo osnovo, pa sega v obdobje rajnke države. In kot takšne so prav fino in zavidljivo zglajzane...gladke kot špegl. Brez pretiravanja se mi je zgodilo, da sem si nekega jutra moral preprosto zaslonko potegnit pred oči, ker je bil odsev sonca od ceste tako svetleč, da se sploh ni dalo vozit. Na teh lepo zglajzanih cestah pa je seveda tista fantastična plast maščobe, ki jo spustijo iz svojih dimnikov vsa vozila, ker Balkan je med drugim tudi odpad v Evropi odsluženih Mercedesov, Audijev, Oplov, Wv-jev, ki so itak že nacionalna znamka južne Evrope. In to v 99% avtomobili, ki s težavo izpolnjujejo normo EURO minus20....do nekje minus 30, kar se tiče izpustov. Poleg tega imajo razmerje poraba olja/gorivo 1L olja na kesl goriva. Vsa ta nekatalizirana mešanica olja in dima, ki potuje skozi brezprekatne cevi nekoč izpušnih sistemov se lepo potem poseda na te ceste. Potem pa so tu seveda še tisti (in teh je veliko), ki so nekoč imeli delujoča tesnila....zdaj pa pač olje kaplja po celi špuri....zato pa v vsaki štacuni poleg običajne špecerije in damskih vložkov, dobiš še velike količine olja. No...to vse je potem sestavni del vozne površine....ti imaš pa montirane gume 50:50....pa tudi če bi imel še ne vem kakšne....z malce preveč poguma ali suverenosti te na teh cestah gladko poradira. Potem pa se najdejo seveda še številne luknje....nekatere označene, kar s kakšnim kamnejm zloženim okoli njih, v tiste globje kdo tu in tam vtakne kar cel kol, ki potem štrli iz ceste, v bolje »vzdrževanih odsekih« pa nemara najdete tudi kakšno tablo, ki pravi da v«ozite oprezno, jer je oštečen kolnik«...v Grčiji ali Bolgariji pa to piše v njihovih klinopisih ali grabljah...tako da...veselica. Potem je tu še bogat nabor peskov različnih granulacij...običajno seveda na ovinkih, in pa glede na geološko sestavo Balkana, nedefinirane velikosti skal in kamenja zvaljenega na cesto, ki čakajo na milostno brco nekoga, ki si je tam na njih razfukal avto....ali pa na »redno« obhodnjo ustrezne službe, ki pa je za letos ta obhod že končala....torej nekje do drugega leta. Do takrat pa veliko sreče. Potoki čez cestišče in podobno so sicer redkejši...niso pa nobeno presenečenje. Gotovo sem kaj še izpustil, vendar je stanje dejansko takšno in vsi, ki boste pač zavijali na te kategorije cest, peljite previdno...ker res ne veste kaj vas čaka na ovinku ali ravnini. Potem so tukaj še useki cestišč....to izgleda tako, kot, da bi nekdo polagal asfalt, nato pa se cestišče enostavno potopi za 10cm....v vsej svoji širini...odsekano...in se čez nedefinirano razdaljo spet dvigne za 10cm....odsekano...pa seveda krave in ovce....v glavnem, kaj vse ne doživiš in vidiš. Ampak tudi to spada k avanturi in tudi to je treba znat odvozit.
No in na vse skupaj dodajte še voznike, njihove sposobnosti, znanja in kulturo...o tem pa sproti v nadaljevanju...
Bodi to dovolj to dnevu 0...ni bil glih nek potovalni presežek...je pa bil čas, brskanja po net-u, čas razmišljanja o prihodnjih dneh, smereh, čas bogat z holesterolom....in končno mirno nočjo. Jebenti...ne moreš verjet, kako utrujen lahko zvečer zaspiš, brez, da si sploh zakurblal motor....ampak tudi to sodi v dnevnik popotnika....

Slikic za ta dan ni....koji kurac bi še slikal dež in oblake....sicer pa je to potopis...ne slikanica...



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 20 Nov 2019, 18:39

Dan 2


....in je prišlo novo jutro in nov dan...

Vreme je bilo zelo obetavno, pa tudi sicer so napovedi za v naprej prikazovale le sonček...torej pozitiva. Stvari spakirane in na motorju....le še zajtrk pojem (ker je že bil glih v ceni) in veselo na pot. No seveda ni vedno tako...ipak smo še v Bosni. Sedem za mizo in tetika s katero sva se prejšnji dan bockala okrog cene mi postreže zajtrk....dve viršle...dve mlačne viršle...gledem to malo in nemudoma pizdunsko napadem. »Izvinite...znate ja sam vegetarijanac....pa ako ima ja bih radije nešto bezmesno«...vse skupaj pospremim s pogledom žalostnega psa. Prisiljeno prijazno (verjetno zato, ker še nisem plačal hotela) odvrne....«svakako nema problema«....odnese ti dve anemični viršli in prinese maslo, marmelado in nekaj rezin sira. Če bi bila babnica kolikor toliko pri brihti, bi verjetno (ali pa celo je) vedela, da sem se zlagal, ker sem prejšnji dan hodil kot mali otrok vsaki 2-3 ure na ziz....v restavracijo na »pet u pola s lukom«. Verjetno pa je za vsem skupaj stalo dejstvo, da sva si šla že tako fejst na kurac, da sva oba zbrala zadnje atome in odpeljala igro do konca in se čim prej rešila drug drugega.
Na potovanjih imam sistem, da si že prej iz razpoložljivih virov nagledam ruto za naslednji dan....celotno vsaj okvirno...prvi del pa običajno kar detaljno....ker ko že en krat jahaš....potem ni več problema. Kljub vsemu pa ako je možnost, pri lokalcih povprašam po potrditvi smeri in se pozanimam o razmerah na poti. In tako sem spraševal babnico in dva lokalca, ki sta pri sosednji mizi pila jutranjo kahvo (Travnik je del t.i. federalnega dela Bosne, kjer prevladujejo muslimani...torej kahva ne več kafa)...kako priti do Prokoškega jezera....moje tisti dan prve destinacije. Vsi v eno so potrdili, da je zelo lepo in da to moram videt in da pelje cesta (makedamska) preko Fojnice....no jaz sem si nagledal to cesto...za spust...za vzpon pa eno bližjo. In povprašam po tejle...bližnji...preko Novega Travnika po asfaltu in potem levo v hribe. Nekaj so momljali in potem sicer vsi potrdili mojo tezo, z opombo, da pa po tej cesti še niso šli....da pa sicer je možnost. Iz predhodnih izkušenj vem, da kadar lokalci uporabljajo druge smeri za isti cilj, to običajno ne pomeni nič dobrega. Kljub temu sem nadaljeval z vrtanjem in verjetno zaradi ljubega miru, so na koncu potrdili, da res pelje cesta, preko Malega Travnika...še nekaj kilometrov naprej po asfaltu in nato levo v hrib do Prokoškega jezera. Čeprav vseeno malce sumnjičav sem se zadovoljil z potrditvijo, ki sem si jo naštudiral prejšnji dan s pomočjo Google Earth-a....tam je zadeva kazala precej perspektivno...še celo zame, ki sem bil praktično brez izkušenj z makadamom...ne daj bože še čem drugim.
Pojem, spijem kahvo, plačam in se v skupno veselje poslovim. Čeprav me je na koncu ženšče vseeno malo presenetilo z »hvala lepo i dođite nam opet«....tak, da spet ne vem kdo koga...
Končno se odpravim....cesta v glavnem že suha....vedro nebo in prijetna svežina jutra, ki prodira skozi zračnike na jakni....vonj pokošene trave in debela vijolična črta na Garminu....kaj češ lepšega. Vse kar moraš je to, da elegantno nagibaš motor skozi ovinke in uživaš. Cesta je bila sicer ena tistih iz že opisanih, čeprav je bila tudi ena tistih, kjer ni veliko prometa in je bila kljub starosti v dokaj dobrem stanju....celo asfalt je bil na trenutke hrapav in je vsaj navidezno dajal občutek dobrega oprijema. Sicer to niti ni bilo pomembno, ker sem ubral res lahkoten uživaški tempo...čemu riskirati karkoli na tako lep dan....nagib levo....nagib desno....nagib levo....nagib desno....vedno manj hiš....vedno več gozdov....bregovi pa nakazujejo, da pot vije skozi dolino....levo, desno....levo, deeeeee.....u pičku milu materinu. V tistem deeee zagledam pred seboj levo luč nekega rdečega kombija, ki je mrtvo hladno sekal ovinek v vsej svoji dolžini in širini....v celoti praktično na moji strani. To je res situacija da se poserješ...pa pohčiješ. Zanimivo je kako hitro v neki situaciji možgani procesirajo neskončne količine podatkov in bruhajo rešitve. Mnogi ste se že znašli v podobni situaciji in verjetno razumete moje pisanje....ne bom zdaj našteval vsega...vem le, da sem v tistem trenutku od vseh ponujenih rešitev brain-procesorja izbral tistega, ki sem ga očitno nekoč uspešno memoriral iz nekega članka, kjer je avtor opisoval podobno situacijo in zapisal (nekako takole)....«večina motoristov v takšni situaciji »zmrzne«...pogled usmerijo v smer potencialnega dogodka namesto v smeri rešitve....torej izhoda. Če bi v takšni situaciji gledali v smeri izhoda in motor z nagibom le še malo usmerili v to smer...rahlo dodali plin, se veliko podobnih situacij ne bi končalo z nesrečo«...prosim ne me decidirano držat za besedo....a nekako tako je avtor zapisal. No izmed vseh brain-proces opcij sem izbral prav tole. Prisežem, da sem (seveda v mislih) slišal, kako se levi aluminijasti kovček mojega motocikla drgne ob tisto rdečo mobilno gmoto in ne spomnim se prav dobro mojega nagiba, toda očitno uspešno se je zadeva razpletla brez trčenja. Kot v transu sem potem odpeljal slab kilometer ,ustavil ob cesti in sestopil. Med tem, ko sem nervozno rovaril po desnem hlačnem žepu in iskal cigarete, sem si nejeverno ogledoval levi kufer in iskal sledi dotika. Seveda nikjer ničesar, ker bi v primeru dotika verjetno telebnil po cesti. Še danes (in verjetno ne bom nikoli) ne vem....ali je bilo res vse skupaj tako na knap...ali pa je imel strah tokrat velike oči...ne vem...odkrito povem, da ne vem. Vem pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo umiril in vsi moji kilometri do doma so bili po tem veliko, veliko bolj previdni....v še kar nekaj srečanjih....na srečo.
Precej manj zasanjano in veliko bolj zbrano sem priromal tako, do željenega odcepa za Prokoško jezero. Kaj kmalu makadam...kar soliden....sicer z veliko lužami, polnimi vode iz prejšnjednevnega dežja...ampak dober oprijem Mitask (E07) mi je dajal dober občutek vodljivosti in vijuganja med lužami. Ob cesti nekaj starih razpadajočih hiš....po moje praznih že veliko pred zadnjo vojno. Po kakšnih 2km....spet asfalt...a le za kratek čas....pred menoj razcepišče....levo asfalt proti skupini hiš ,naravnost zelo neperspektivna pot za neizkušenega voznika....in za nameček zanikrna tabla pribita na drevo z napisam »Prokoško«. V upanju, da je tabla postavljena narobe zavijem k prvim hišam in ustavim pred lovskim domom (vsaj tako je pisalo). Ker je pojava kogarkoli v teh koncih očitno redkost, me pride oskrbnik pozdravit....za njim pa....mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved. No na srečo oba prijazna. Malce povprašam o smeri in oskrbnik potrdi smer....kaj pa prevoznost....«paaaa....može se....ima put. Prošle godine su prošli neki Poljaci sa đipovima«....o jebem ti sunce ti jebem (si mislim potiho)....ko ti nekdo reče, da so šli Poljaki z đipi je to na Balkanu drug pomen, da si ga nafukal. Poljaki so res fanatiki....in ko se oni spravijo z đipi na avanturo je to praviloma res konkreten off-road. Te izkušnje imam že iz časov štiricikla....kjer koli so šli Poljaki z đipi je bila pizdarija. Torej nič perspektivnega ni kazalo zame. Tip je očitno opazil moj mračen obraz in me skušal potolažiti, da »sa tim motorom, apsolutne ne bi trebalo bit problema«....«možda ima koji lošiji dio, ali može se«... Jah kaj boš zdaj....preživel sem babnico zjutraj, rdeči kombi v ovinku....našel do sem...nič grem dalje...pa dokler pridem pač pridem....obrnem še vedno lahko, če bo pretežko...če pa zvrnem motor pa grem absolutno nazaj....ko jebe Prokoško...saj sem samo en dan čupil v tistem hotelu zato, da ga vidim.
In sem krenil dalje...kar bo pač bo. Za začetek sem moral prečiti nek širši potok, ki pa je vsled deževja prejšnjega dne kazal zobe bolj, kot bi sicer. Uspešno prečim in to me je za trenutek navdalo s pogumom. Kmalu sem bil sredi zastrašujočih dimenzij gozda....sam...in moj motor. Cesta je nenehno spreminjala svoj značaj...deloma utrjena podlaga, deloma žlaki od vlečenih hlodov, polni vode in blata, spolzko, pa spet nekaj oprijema, pa potem vse skupaj vedno manj podobno cesti...kolovoz...na trenutke že vlaka, pa spet nekaj bolj perspektivnega, kamnita pot, pa ponovno gozdna cesta....očitno res zelo redko uporabljana. Takrat razmišljaš o vsem živem....vozniki tipa Ni3ous bi verjetno vriskali od užitka....meni pa....neizkušenemu zelencu z na vsaki strani po 15kg. kufri in roll-bagom kakšnih dodatnih 15kg....z motorjem težkim dobrih 200kg....je bila zadeva vse kaj drugega kot zabavna. Takrat sem resno pomislil, da ideja o solo poti morda res ni bila najbolj zrela....in, da je v tistem besedičenju o izkušnjah in kilometrini ter pripravah na takšno pot nekaj resnice. In da moja trmoglavost in zagnanost morda tokrat res nista najbolj uporabna. Za nameček je seveda vsa stvar lezla še v hrib. Nenehno lovljenje ravnotežja in nekajkrat konkretnim udarcem po šus-plati ob spremljavi drajsanja s podplati (za ziher) me je pripeljalo do ovinka, ki je strmo zavijal v 180 stopinjski obrat. Le za trenutek so mi skozi možgane zdrsele besed Chris Birtch-a...j«ust power...only power can save you«....in sem le obrnil ročico plina in skoraj miže odpeljal tisti ovinek....uspešno. Vem, da takole za računalnikom ni glih nekega filinga o dramatičnosti tistega trenutka....in tudi moje retorično in pisateljsko znanje je preskromno, da bi opisal ta moment....a zame je bil to trenutek popolne zmage....uspelo mi je....in nič drugega me ne more spraviti po tleh. In me tisti dan res ni....me pa je nekaj dni kasneje v veliko bolj nedolžni situaciji.
Takole sem se kakšno uro (z veliko pavzami) vzpenjal polagoma po tisti spreminjajoči se podlagi, dokler nisem dosegel prvih čistin na že spoštljivi višini. Čistine so odpirale prekrasne poglede in čeprav so se vlačile megle, povzročene z dežjem prejšnjega dne, je bil užitek nepopisen. Z višino je prišla tudi veliko bolj kompaktna podlaga....blato je izginilo in zadnji kilometri do jezera so bili čisti užitek....sam, sredi planin...obkrožen z gozdovi, prijetnim hladom skozi prešvicano telo, vonjem smrek....to je to fantje...vam povem. Ko to izkusiš, veš, da ti je uspelo nekaj velikega....in je res veliko.
V tem zanosu sem v nekem trenutku ugledal Prokoško jezero in le še skromen spust me je ločil, do njegovega nabrežja.
Bolj kot prekrasna okolica jezero, planinskih koč in samega jezera me je takrat zadovoljevalo spoznanje o doseženem.
Nekaj minut užitka ob pogledih, cigaret in majhna čokoladica, ki je vedno v mojem kufru, požirki sveže hladne vode in že sem bil ponovno v sedlu. Ob neki koči sem v trenutku prihoda videl neke znake življenja, zato sem se napotil v tej smeri in res srečal enega od redkih pastirjev, ki spomladi priženejo živino iz doline na to mesto in se jeseni z njo vrnejo v dolino. Povprašam o smeri proti Fojnici in možakar potrdi, da se moram vrniti kakšne 4km. do razcepišča, ki sem ga videl ob poti, ter se le držeč glavne ceste spustiti v Fojnico.....rečeno storjeno. Razlika je le ta, da je bilo tiste ceste in od hudournikov razfukanega makedama neznosno veliko kilometrov. Poti nikakor ni hotelo biti konec in ko sem že obupoval....dasiravno je debela vijolična črta na Garminu z podlago Topo karte potrjevala pravilno smer....srečam dva hmmm...recimo gozdarja....vsaj sekire na ramenih so dajale tak vtis. Ponovno preverim smer in jo oba potrdita. Olajšano nadaljujem in res, spet po neznosno dolgem času v nekem trenutku naletim na sramežljive zametke asfalta. Res sem se razveselil te podlage, kot otrok in z velikim olajšanjem po nekaj kilometrih prispem v Fojnico. Vasica je stisnjena v doline neke reke....z nekaj trgovinicami, kafiči in dvema raketama (minareti) je delovala prav prijetno spokojno. Ob rečici zagledam krasen lokalček.....klub islamske omladine....hmmm....naj bo. Moram rečt, da sem bil postrežen z najboljšo kavo na mojem celotnem potovanju...tisto pravo....bakreni pladenj, đezva s kahvo, narobe obrnjena šalčka, sladkor v čašici....res lepo....zaprosil sem še za malce mleka in užival kakšne pol ure na terasi nad vodo v šumenju njenega toka.
Seveda je bilo v nadaljevanju še veliko krasnih trenutkov....a ta je bil eden tistih ta velikih....zagotovo izdatno podprt z preživeto izkušnjo Prokoškega jezera.
Dodobra naspidiran in poln samega sebe, sem jo z dinamičnim tempom ubral proti Sarajevu in nato na Bjelašnico, kot mojo naslednjo željeno destinacijo tisti dan. Tudi skozi Bjelašnico sem si nagledal neke nekonvencionlne smeri, a sem se dodobra notranje izpopolnjen za tisti dan, predal uživaški vožnji skozi njene ovinke, užival v pokrajini, obiskal nekaj objektov iz časa Olimpijade v Sarajevu...žal z nekaj tragičnimi kraji iz pretekle vojne in v dinamičnem tempu ubiral smer proti Foči....nekako približno končni točki , ki sem si jo določil za tisti dan.

A dan je bil lep....napredoval sem hitreje kot pričakovano....čeprav sem med potjo celo uspel oprati motor od blata....sem nadaljeval proti kanjonu Tare, kjer sem prečil Bosansko-Črno Gorsko mejo ob kanjonu reke Pive prevozil tistih nekaj krepkih desetin tunelov in se preko Plužin povzpel do Trse na samih obronkih Durmitorja. Že od prejšnjih potepanj znani lastnik Eko sela v Trsi ,me je prestregel z znanim mahanjem....do njega sicer pelje asfaltna cesta....a jaz sem po tradiciji prejšnjih let ubral bližnjico čez travnik ,direktno pred restavracijio. Restavracija Eko selo Durmitor, nudi odlično teraso, hrano, pijačo, in simpatične lesen hiške....s ceno 5eur za nočitev...za motoriste only seveda....:)
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
el.presidento
ON™®
Reactions:
Prispevkov: 3285
Pridružen: 21 Jan 2006, 15:43
Kraj:: Ivančna Gorica
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a el.presidento » 20 Nov 2019, 21:40

Odlično, tole je bilo pa zelo zanimivo potovanje :D.


www.atv.si
2019 - Access 850
2015 - SMC Jumbo 720R
2014 - Cectek 600, Aeon Cobra S 330
2013 - Access Outback 400, Adly 400xs
2012 - SMC Jumbo 720R
2011 - CF Moto Z6, SMC Jumbo 720R
2010 - SMC Jumbo 360R, Dinli 700 Monster
2009 - SMC Stinger 520RR
2008 - Adly 300xs
2007 - SMC Captain 300 Tuning
2006 - Barossa Silverhawk 250R Tuning
2005 - Barossa Cheetah 250

Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 20 Nov 2019, 21:51

....se nadaljuje....



Uporabniški avatar
gmajnar
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 259
Pridružen: 18 Nov 2010, 08:16
Kraj: Bločice pri Blokah

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a gmajnar » 22 Nov 2019, 09:43

Danes sem na dopustu, da lahko preberem tvoj obširni potopis, ki pa ni niti trenutek dolgočasen. Branje je pravi užitek. Raje to berem, kot da bi se jebal po tistih rovtah.



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 24 Nov 2019, 08:47

...no pa nadaljujmo....

...bom pa vso zadevo namenoma skrajšal....

Dan 3

Jutro v Trsi ni prineslo posebnosti...rosa, kava....in pa morda "malce" odstopajoče od klasike...trije Slovaki na čoperjih z kahlicami na glavi, ki so jim manjkali še rogovi in v značkarstih brezrokavnikih so ob 7.30 zjutraj naročali 6 (šest) porcij čevapčičev in pivo. Pač jebi ga...človek sreča in vidi vse živo...tudi to. Današnja smer Plav...najprej preko Durmitorja proti Žabljaku. Mnogi ste ga prevozili...ostali...toplo priporočam. Jutranja vožnja v tej smeri je res prvinski užitek in skoraj na celi poti nisem srečal praktično nikogar. Na začetku sem vlačil iz žepa fotoaparat za vsakim ovinkom...potem sem odnehal....je treba uživat...zato sem šel. Žabljakl-dolina Tare-Mojkovac-Kolašin-Andrijevica-Plav...Črna Gora ima zelo solidno cestno infrastukturo....ni kaj za razglabljat. Omembe vreden je le del met Mateševim in Andrijevico, ki pelje čez prelaz....ta cesta je sedaj že res dodobra razfukana. Sicer so jo ravno krpali...pa vseeno....ne nudi ravno nekih užitkov, čeprav mi je vožnja v hladu pasala. Gradijo pa novo magistralko od Mateševega proti Andrijevici, ki bo vključevala bojda kar nekaj tunelov...bomo videli v prihodnjosti. Pred naskokom Albanije sem si poiskal neko gajbo ob Plavskem jezeru...Našel sem lepo lokacijo...soba pa...ja seveda....v jebenem najvišjem nadstropju. Wi-fi super...pet postelj samo za mene...pogled na Plavsko jezero.

V bistvu čisto relax zaključek dneva. Omembe vredna je le večerja...z natakarjem sva tako dolgo izbirala med telečjo čorbo in kurjo čorbo, da sem na koncu dobil zelenjavno čorbo...edino tele pri tej večerji sem bil tako jaz. Ampak moram priznat, da mi je pasalo nekaj brezmesnega (čeprav meso obožujem)...po vseh teh dnevih raznih pečenjar...v glavnem je pasalo. Mojo večerjo na terasi sta dopolnjevala le dva Čeha na GS-ih, ki sta kmalu po prihodu en motor praktično razdrla in do teme brskalal po njegovem drobovju....vmes nekaj nervozno krilila z rokami, telefonirala in se nalivala iz neke steklenice s prozorno tekočino....osebno dvomim, da je bila voda...
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 24 Nov 2019, 08:54

Dan 4

...jutro v Plav-u se je začelo z "mehanikoma" od prejšnjega dne. Z novo steklenico "brain-storm-a" sta med mojim pakiranjem še vedno operirala drobovje GS-a. Z mastnimi rokami do komolcev, sta mi vzbujala pomilujoče poglede, med pitjem jutranje kave...ampak tak je pač popotniški kruh...včasih sladek, včasih kisel. Na vsakim način, pa sem prepričan, da sta zadevo nekako sanirala in upam, da srečno nadaljevala začrtano pot.

No jaz sem kot običajno v jutranjih urah že nažigal proti meji. Meja...no pač kot meja v teh krajih. Dve leseni gajbi na Črno gorski strani in hand-ware vpis podatkov iz dokumentov v zvezek...jebi ga...papir je še vedno papir. Na Albanski strani enako...rampa se dvigne in dija v Albanijo. Prvih cca 500m za mejo v Albaniji, bi kakšnega neobveščenega motorista hitro obrnilo za 180 stopinj. Cesta je makadamska...propisno razfukana in zanemarjena. Mogoče je ta del ostal kot naravna omejitev hitrosti pred mejnim prehodom...ne vem...ampak to je Albanija in tam ni nič čudno. Vzami ali pusti. No makadam se po cca. 500m. neha in sledi nova hoh-glanz speglana cesta SH20 proti Škodru. To cesto sem prej prevozil že dva krat, ko je bila še v natur makadam stanju...in tista mi je bila ljubša. Zdaj je pač lep asfalt z sijočimi belimi črtami, običajno preglednimi ovinki...predvsem pa prazna cesta kot britof ponoči. Mogoče je temu botrovala bolj zgodnja ura....ampak do tistih rid v hrib, nisem srečal nobenega vozila. Kljub vsemu pa nekaj previdnosti na tej cesti ni odveč. Mirno za kakšnim ovinkom naletiš na odkrušeno kamenje, ki leži sredi ceste...ker pač...ker je to pač Albanija....in je zadeve lažje obvozit kot pospravit. Na splošno pa ne vem čemu asfalt na tej cesti pravzaprav služi. Vsakokrat poprej ko sem se peljal po tej cesti, so ljudje ob njej mahali, bili nasmejani....nekako so se mi zdeli kar zadovoljni....zdaj nisem srečal skoraj nikogar...pa še tistih nekaj je nezainteresirano buljilo v svoje delo. Krave so še vedno tam kjer so....cevi, ki napajajo razmetane hiše še vedno leživo ob cesti in drogovi z električnimi žicami so še bolj po strani kot so bili. Ampak ok...nekomu je ta asfalt gotovo v korist...če ne drugemu pa vsaj motoristom.

V Škodru sem tokrat obrnil proti Puki....Komani lake sem že obdelal, zato sem ga tokrat izpustil, čeprav je zanimiv in v kolikor potujete v tej smeri se splača popeljati z trajektom po tej slikoviti soteski. Pot do Puke in naprej do Kukes-a je...je....je slikovita, asfaltirana...na trenutke po Albansko pestra z udori in useki na cesti....asfalt soliden...ovinkov pa neznosno preveč. Kot večina, imam tudi sam rad ovinke....malo šaltavanja, malo nagibanja...pričakovanja kaj bo za ovinkom...preganjanje dolgčasa. Ampak tole....tole je bilo pa že sitno...res sitno. V Albaniji zeloooo redko najdeš premostitvene viadukte. Tam ceste običajno tečejo kot teče konfiguracija terena...in ta je zelo razgiban....in ovinek speljejo čisto okrog vsakega kamna....včasih dobiš občutek, da še okoli drevesa, ker pač takrat ni bilo nobene žage pri roki, ko so delali cesto. In teh ovinkov se res naješ. Kljub temu sem vzrajal praktično brez postanka in prispel do Kukes-a in se ga v loku, kot je v moji navadi, ognil. Vseeno sem naredil majhen postanek z namenom rehidracije in korekcije smeri in ko takole stojim ob strani, se mi radovedno približata dva dečka na kolesih. Pubeca sta bila tako simpatično zgovorna...za nameček pa sta znala odlično angleško, da smo se lepo zaklepetali. To sicer ni v moji navadi....a ko celi dan poslušaš glas enovaljnika...je bilo to naše čefljanje prava poezija za ušesa. Slučajno sem imel s seboj še nekaj Manner napolitankic, ki sem jih podaril pubecoma. Nista mi izgledala neka siromaka...daleč od tega...in verjamem, da Manner napolitanke niso nekaj, kar bi videla le na televiziji....pa vendar....tistih izrazov sreče na obrazu zlepa ne pozabiš. Presenetilo pa me je, da sta nemudoma po tem skočila na kolesa in izginila. Preden sem se obrnil sem stal sam zraven motorja....in se počasi pripravljal, da odrinem dalje. In nenadoma sta bila pubeca nazaj....s polnimi žepi ringloja...tistih malih samorasliv sliv....na pol zrelih. Iz vljudnosti sem si napolnil žepe jakne s tem ringlojem...lepo smo se poslovili in že sem pičil proti Peshkopi-ju mojemu današnjemu cilju. Na ringloje sem skoraj že pozabil....a sem le nekako enega med vožnjo izvlekel iz žepa in ga pričel glodati....heh kako zanimivo....tisti na pol kisli ringloji so mi potem lajšali pot skoraj do Peskopi-ja....in prav žalosten sem bil, ko sem ugotovil, da so žepi prazni. Svašta...

Brez neke ihte sem si naštudiral, da bom noč preživel v Peshkopi-ju...dovolj veliko mesto, da ne bi smelo bit problema z prenočiščem...razen...seveda razen, je stalnica na takih potepih....razen, če ne naletiš na neko jebeno vseljudsko slavje ob zmagi neke...že katere politične stranke. V mestu neznosna gužva....center zabasan do amena....Peshkopi je orto muslimasko mesto...dretje iz minaretov....oder v centru mesta....vsi hoteli iz Garmin-a zasedeni...kaj zasedeni...krcati. Kurba si mislim....stari....danes si najbal....nema spavanja u kreveteu. Ali nadaljuješ v Makedonijo in probaš spalno loterijo tam...ali pa v nek graben do jutra. Seveda se je že krepko mračilo, in v tisti jezi in iskanju izhoda iz nesrečnega Peshkop-ija z levim kotičkom levega očesa ujamem zanikern napis Hotel....tik pred mejo zdrsa zavijem skozi ograjo hotela....direk med dva kombija Albanskih specialcev. V vseslpošni zmedi razjaham in povprašam po recepciji, ki mi jo policisti nemudoma pokažejo. Brez težav dobim zelo spodobno sobo za 10eur v hotelu visokega social-realističnega arhitekturnega stila. Krasno. Motor sem parkiral med dva blindirana kombija in ob prijazem klepetu z kakšnimi 20-imi pripadniki specialnih enot, ki so bili nastanjeni v tem hotelu z namenom posredovanja v primeru ekskalacij ob že prej opisanem slavju, mi je bila ob pogledu na vse kalašnikove zložene po mizah zadnja skrb, če bom motor ponoči zaklenil ali ne...in ga nisem....zjutraj sem ugotovil, da sem celo kufre pustil odklenjene....Albanija pač....
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 24 Nov 2019, 09:10

Dan 5

Zbudim se takole v tistem "lepem" real-socialističnem hotelu z balkonom in pogledom na neke ruševine in krasen betonski zid, po vrhu posut z polomljeno glaževino...krasno. No zbudil se tokrat nisem sam od sebe...to veselje mi je privoščil oni stric preko zvočnika montiranega na stolpu bližnje rakete. Ker so ob tem času jutra že zgodaj svetla, sem se še malce povaljal po tisti ogromni postelji in po klasiki, tuš-pakiranje...hitro k motorju. Na terasi zunaj opet specialci....druga ekipa kot dan prej...ampak spet dobra ekipa. Naročim kavo...gazda reče neko cifro...v glavi preračunam, da je to nekaj centov....dam mu 10eur in mu rečem, da častim kavo še vsem policajem, ker so mi čuvali motor. To sem sicer misli bolj po tiho...ampak ded se obrne in ves glas sporoči zadevo uniformirani ekipi...no in smo že sedeli in lomili vse jezike tega sveta in mahali z rokami....vse smo se zmenili. In tako sem izkoristil "gužvo" in jih povprašal za skupno fotko...."no problem my friend" pravi poveljnik...in eto...je ena padla za spomin.

Poslovim se of te ekipe in jo mahnem proti Makedoniji...moj cilj za ta dan...Ohrid...cca. 100km. Že doma sem si naštudiral, da si bom en dan vzel za to mesto. Pred dvema letoma sem ga obiskal a le za 2 urci...z obljubo sam sebi, da se še vrnem. Meja je šla tik-tak...Debarsko jezero-Ohrid. Kar me je razveselilo je to, da je gradnja cest v bivši jugi potekala evidentno drugače kot v Albaniji....cesta je bila bolj smiselno speljana...tekoče...ovinki daljši in pregledejši....prijetno hladno jutro, pa kot nalašč, da malce spustiš konjičke iz vajeti. Prej kot bi si želel sem tako prispel v Ohrid....najdem nek apartma ob samem jezeru...cena 15EUR...motor pod brajdo v bašti...gazdarica pa...ufff...MILF-a...ta prava. Mogoče bom koga razočaral....ampak v Ohrid-u nisem ostal zaradi obiska tistih njihovih otrodoxnih cerkva in podobnih sakralnih umetelneosti, ker me te absolutno ne zanimajo. V Ohridu sem ostal zaradi pozitivne energije....mestnega jedra z kafiči in trgovinicami, odlično kulinarko in k vsemu temu lahko še dodam....Ohrid je tako kot pri nas Dobrna....na kvadrat...kdor je razumel je razumel...več o tem ne bom rekel nobene...:blush:...ampak tega prej nisem vedel...prisežem.

Naslednji dan sem ugotovil, da sem še malo bolj utrujen kot takrat ko sem prišel....naporni so ti ogledi mestnih beder...eee...pardon jeder....
Sicer pa je bil ta dan bolj kot ne doživljajsko mrtev....ker vse pač ni za na forum...pa tudi v temo potopisi bi ga težko uvrstil....mogoče pod anatomijo...wild things...ampak teh tem nimamo....te pa nič....
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 24 Nov 2019, 09:16

Dan 6

...jutro v Ohridu...mesto še bolj ali manj spi...jaz pa veselo pičim novemu dnevu naproti....zbogom Makedonska Dobrna... Smer Bitola in Grčija. Cesta od Ohrida preko Bitole do Grčije, je povečini prav poživljujoča za obračanje ročke. Sploh zjutraj, ko je bila bolja ali manj prazna....v velikem delu pa potegnjen lep svež...tisti črni...asfalt. Prihod na mejo je postregel z prvo manjšo prijetno izkušnjo. Na Makedonski strani sicer nekaj formalnosti...amapk korektno. Pridrajsam na Grško stran in pred menoj kakšnih 15 avtomobilov. Ker je bilo še razmeroma sveže, se mi ni ljubilo igrat pedra z prehitevanjem in sem lepo mirno čakal v vrsti. V nekem trenutku pa iz tiste lepe aluminijaste gajbice iztrči policist in krili z obema rokama...nekaj sekund sem že potreboval, da sem pokapiral, da je mahanje namenjeno meni...koji kurac zdaj...saj lepo stojim in čakam....tip pa kar krili z obema rokama...no, ko je eno spustil in nadaljeval samo z drugo je postalo jasno, da me kliče k sebi...ahhh...ok. Peljem proti njemu in brez, da bi ga sploh kaj zanimalo mi maha naj kar nadaljujem čez carino in zbogom. No nisem se pustil motit, zato mu le pomaham in gasa v Grčijo...ahhh kako super ...EU...res je fino si mislim....ja no...prvih 30km je bilo pa res.

V prvem malce večjem selu ustavim v kafiču ob cesti in naročim kavo. Gazda govori seveda samo grško...in nekaj ultra malega nemško. Sporazumeva se, da želim kavo...toplo kavo. To je zeloooo pomembno, ker če ne naročiš toplo kavo dobiš nek smrdljivi ice kafe...ki ni ne ice še manj pa kafe. Ok...torej topla kava...sam sedim...nikjer žive duše (za tradicionalno "živahne" grke seveda še prezgodaj vse skupaj)...v kafiču pa ruži, rožljajo šalice, kovinske žlice...kar nekaj časa je preteklo. Nakar se prikaže majster na vratih....z jebenim krigloooommm kave. CENZURA kaj kriglom...ded mi je prinesel lavor kave. Gledam tisto....CENZURA, to jaz spijem v enem mesecu, pa vsak dan ruknem dve do tri kave. Tolko glih no, da ni bilo zraven še tiste zajemalke, s katero so nam v osnovni šoli kuharce čaj vlivale v tiste simpatične kovinske zaporniške šalce. Toti krigl s kavo pa tudi ni bil dosti manjši kot ona termo posoda iz šolskih časov. Tip se smeji in me zadovoljno gleda. Verjetno si je mislil...eto tebi zdaj tvoje tople kave...pij zdaj CENZURA ti materna, če hočeš bit poseben. In sem pil...in pil, vmes telefoniral vsem živim doma, ker je zdaj roaming đabe Grčija pa v EU...in pil kavo....in šel hcat...in pil kavo...in kadil....in pil kavo.... No na polovici tistega lavorja sem se vdal. Jebi ga...ne morem več...kar je preveč je preveč.

Plačam zapitek (2 EUR...za lavor kave ni drago)...in grem...in sem potem hcal skoraj za vsakim ovinkom...vroče ko prasica...veliko sem pil...ampak kava je jebeni diuretik in sem samo še hcal. Na trenutke me je že melo, da bi se kar v hlače, ker se mi ni ljubilo več ustavljat...motorja itak, da nisem vmes sploh ugašal. Če bi ga za vsako scanje ugasnil, bi fental štarter.

No začetek je bil kar perspektiven...EU, velika kava...ceste solidne. odločil sem se, da bom severno Grčijo prevozil po tistem kar se da bolj hribovitem delu...da bo bolj dinamično in pestro...tako mi je razložil pred leti kolega, ki je tod že potoval z štirikolesnikom. In je bilo pestro...ampak v negativnem smislu. Ta severne Grčija je en sam dolgcajt...vozil sem čez hribe vmes pa posamezne doline kjer gojijo vso mogočo zelenjavo....in vse ceste asfaltirane. Ta Grčija si je v svojih cajtih očitno res dala duška z asfaltiranjem cest...ni čuda da so tako zadolženi, če je asfaltirana skoraj vsaka najmanjša potka...in to od paprike do paradajza...od paradajza do kumaric...in tako naprej. Prometa pa toliko, da če se ti tam kaj zgodi, je najbolje, da z zadnjimi močmi skoplješ jamo se zvališ vanjo in se zagrebeš...ker preden te tam kdo najde, te razvlečejo vrane in ostala kosmatija, ki se šunja po tistem šavju. Ceste pa tako zaraščene, da se v velikem delu voziš po sredini ceste, ker iz obeh strani rastje sega tako globoko v cestišče, da se po svojem voznem pasu sploh ne da peljat. Vroče ko prasica, nikjer žive duše, kaj šele hiše...kaj šele kake štacune ali vode...nič od nič. Tako na 3/4 poti mi je postalo jasno, da se moram vseeno spustit nekam nižje proti kakšnim obljudenim krajem, ker sem ostal brez vode, vročina pa me je že ubijala. In tako sem zavil proti na karti nižinskemu delu, kjer so bila označena neka naselja. In potem je šele bil hudič....pol pa sama pofukana ravnina...ravno, ravno, ravno...pa nič dreves...pa nič vode. In končno uletim v neko vasico in takoj fiksiram neko taverno na levi strani. Parkiram takole pod edinim drevesom na desni...zraven neka gajba, ki je kot kaže imela status trafike z obilico cajtngov v njihovem klinopisu, kot so bile tudi vse table ob cesti....pojma nimaš kje si...zaupaš instinktu, karti in Garminu...in če zaupaš Garminu potem veš, da si res v kurcu.

No in skočim čez cesto do taverne in v glavi preigravam menije, kaj bo za pojest v tej vročini...nekaj lahkega...mogoče kakšno grško solatko...sirček...bomo videli. Na terasi nikogar zato pogumno zagrabim kljuko na vratih in skoraj vse skupaj odtram iz štokov...zaprto...ciuso...closed. Pa pička vam Grška metrina....sredi dneva zaprto...ja jasno...vroče je..pa v Grčiji smo. Kdo še hoče jest v času kosila...mater jim... Nič...grem nazaj proti motorju in poleg tiste zanikrne gajbe zagledam skrinjo s sladoledom. Nekako uspem izbezat iz tiste gajbe prodajalko...heh. Res prava Grška prodajalka. 165 let stara baba v nekih copatih in ne morem verjet... babjih štunfaf...vete v tistih, ki jih najdeš na starih babnicah...DEN 2000...(kaj pomeni oznaka DEN pri babjih štunfah si pogooglajte...jaz sem to naštudiral ko sem improviziral prefilter za zračni filter na štiriciklu). Babura pridrsa in ji pokažem skozi šipo na čokoladni Magnum...babura odklene žabico...seže s svojimi parklji (se opravičujem za izrazoslovje, ampak res sem jih ime pun kurac totih grkov)..v skrinjo, izvleče vanilijev Magnum, zapre skrinjo in jo zaklene z žabico. Maham jaz baburi, da ne vanilijo...čoklejd, čoklejd moledujem...babura pa samo zamahne z roko in nedvoumno nakaže...vanilija ali pa nič. Pa CENZURA ti materina....najraje bi jo zadavil tam pod tistim drevesom in jo strpal v skrinjo. Babnica ne jebe pet posto....kaj čem...itak sem bil že razfukan od vročine. vržem ji tista dva evra in brez volje pojem tisti vanilijev Magnum. Vsaj nekaj, da pridem malo k sebi. Na vso srečo je v bližini še neka kao česma...napolnim flašo vode in zginem naprej. Grčija se mi je postavila povprek in po dolgem....zlepa me tam ne vidijo. Ne vem sicer kako je ob morju in na otokih...bojda ok. Ampak ta celinski severni del....bom ohranil zase kaj bi bilo za naredit...:angryrant2:...in če pomislim, da smo tem smrdljivcem dali takšna silna posojila...ehhh. In še to....ko sem se takole spustil v ta nižinski del, sem srečeval tudi avtomobile...avtomobile...pa to so rajngle brez registracij...eden celo brez sprednje haube...tista jebena sirtaki muzika nabija pri odprtih oknih....to je EU???....pa Bosna je New York proti tem capinom.

Brez volje...z veliko mero razočaranja hitim in kmalu dosežem prvi možni vstop v Bolgarijo. Še pred vstopom v Grčijo sem imel neko domišljijsko idejo, da ga bom pičil takole po severni Grčiji vse do Turčije...in potem mogoče skozi Turčijo do Črnega morja v Bolgarijo.
Potem mi je bilo neskončno žal, da nisem pičil do Bolgarije kar skozi Makedonijo...bi bil vsaj med "domačimi"...super kulinariko...kakšna rečica in jezerce....jaz budalo pa v Grčijo...ker je baje lepo....kaki kojn. Tolko sem star pa se še vedno pustim napizdit...še zdaj sem jezen...:angryrant1:
Ob prvi možni priliki torej nemudoma v Bolgarijo...tam še nisem bil nikoli...izkušnje pa iz opisov različne. Prečkam mejo brez težav...in zavijem v smeri Delčevega (po novem Goce Delčev) čez hribe. Tam pa novi šok...ampak pozitiven...ceste prijetno urejene...ovinki lepo speljani z dolgimi linijami...gosti borovi gozdovi....česme z hladno vodo vsakih nekaj kilometrov...sicer skromna a solidno urejena manjša naselja...vasičke....tudi kakšna manjša a delujoča trgovinica...posamezne okusno urejene gostilnice, povsod pa znaki življenja...popolno nasprotje Grčije. No preden sem se začel vzpenjati v hribe sem počinil v nekem manjšem kraju v Bolgariji...ne spomnim se več imena. Sedim takole v senci, ko zaslišim globok tipičen glas hrumečega Harley-a...in pelje ta mimo...dva. Kadim takole dalje in pijuckam vodico, ko se zvok ponovno bliža...in ista dva peljeta spet mimo...v nasprotni smeri....ponovimo vajo in ko zaslišim tretjič, da se približujeta skočim na cesto in jima pomaham, naj ustavita. Verjetno ker sem bil v motorističnih cotah sta ustavila...a vidno previdno...obsedita na motorjih...po moje v prvi brzini perajt za nizki štart. Stopim do njiju in ju ogovorim v Angleščini...ampak jebi ga...tablice so bile Francoske. Ugasneta motorje in snameta čelade. Dva francuzleka...mož in žena vsak na svoji rajngli....povesta da potujeta po Balkanu in, da ne najdeta prave smeri...hočeta pa do nekega jebega pod UNESCO-vim varstvom zaščitenega samostana...ki je oddaljen cca.120km, po njunem Garminu....ura pa 6 popoldan....Pa koji jim je kurac s totimi cerkvami...kaj folk sploh vidi v njih....vidiš eno-videl si vse. Dobro vsak ima svoj fetiš...tega jaz pač ne razumem. V glavnem...potujeta po Balkanu...govorita pa samo Francosko...babnica je znala pet Angleških besed....spat, srat, voda, jesti, fukat....in sta šla v svet....aleluja. Vozita pa po Garminu...karte nimata, ker sta tudi komaj vstopila v Bolgarijo in je še nista kupila. Pomagam jima kolikor lahko in iz tistih njunih 120km. po Garminu jih zbijem na realnih 60...kar potrdi tudi moj zemljevid. Na Blakanu je res CENZURA z Garminom, ker ko vpišeš destinacijo ti ponudi milijardo pod-opcij in moraš eno izbrat...npr. če napišeš Ljubljana ti ponudi Postojan (Ljubljana), ali pa Litija(Ljubljana), ali pa Kranj(Ljubljana)...tako približno...samo Ljubljana ne...in potem moraš pač nekaj izbrat...in potem se ta butl od Garmina odloči, kako te bo do tja pripeljel...in to včasih pomeni namesto 40km...recimo 120km. Jeba...brez karte in domorodcev si mrzel. Malo se pofotkamo....btw...babnica bi bila za ruknit :l_01:...in gresta novim dogodivščinam naproti. Jaz pa tudi...smer Delčevo.

Ko takole pripičim na en manjši prelaz zavijem na en makadam in se povzpnem na razgledno točko...res lep pogleda na Bolgarske hribe in gozdove mi povrne malce v Grčiji izgubljene morale. Nakar se spomnim, da smo še vedno v EU...roaming je zdaj res super. Zalaufam prenos podatkov in sredi gozdnatega hribovja rezerviram hotel v Delčevem...z bazenom in spa-jem za 15eur...z zajtrkom seveda...15eur ipak nisu male pare...:OK:.Priguslam tako zdaj že potolažen do Dlčevega in zavijem na prvo pumpo, ker sem nazadnje tankal na zadnji pumpi v Albaniji...pa se mi je vse skupaj zdelo precej čudno...ker kilometrov je bilo tisti dan res veliko...jaz pa na armaturki še dve črtici. No ta zgodba z Albanskim bencinom je res zanimiva. Običajno sem zadnje denarje lokalne valute vlil na zadnji pumpi v državi, ki sem jo zapuščal v kesl. In tako je bilo tudi tokrat....na pumpi sem vprašal bencin-kelnarja če je v redu gorivo, ker so imeli samo 95-ko. Pa pravi tip "super fjuel, super fjuel"...si mislim...ja, ja...dobro nima veze...itak vozim motor z prastaro tehnologijo tak trotl ziher, da bi šel še na fermentiran malinovec. Nalijem do vrha in grem. Ampak res...ne vem kaj mi je ded vlil v motor...ampak bencin je bil res nenormalno dober. In ko sem pomislil nazaj za tisti dan se res spomnim, da je motor tako lepo predel in se vrtel, da je bilo veselje. Kakokrkoli...Če bo kdo kdaj potoval iz Peshkopija proti Debar-ju...zadnja pumpa na levi pred mejo...super fuel...drži kot pribito.

No na pumpi razjaham nakar iz lokala, ki je del črpalke priskaklja pravi bambi na dveh nogah. dobro, da še nisem dvignil vizirja, ker bi oke iskal po tleh, tako pa so se samo odbile od vizirja nazaj v jamice. Prava lepotica v kratkih hlačkah in majčki z emblemom črpalke....fuck....Res je, seveda po nekaj dnevih takole samskega potepanja se malo že oziraš za kakimi ovcami ob cesti...pa vseeno...toliko pa še znam ocenit. Res lepotica z dolgimi črnimi lasmi in krasnim nasmehom...Tak me je zmedla, da sploh nisem vedel, kaj bi rad...ali tankata, ali kar spustim hlače. Hitro reset in tankam...vmes se zmeniva, da bi plačal z euri (ker še nisem oropal bankomata)...pa še nekaj bom spil...pa lulat me....naenkrat se mi ni mudilo več v hotel, čeprav je bil le še slaba dva kilometra naprej. In potem sem pil kavico, pa Shvepseka...in sva klepetala...in punca je bila kar živahna...vse je šlo...so smooth...Nakar se vsipa pet lokalcev in okupirajo šank. No s tem se je zgodba končala, ker mi ni padlo na pamet da se bi zapletel v kakšno prigodo...jaz sam...lokalcev pa pet. Lepo sem se spakiral, poslovil od deklice, ki je evidentno nakazala, da ni preveč zadovoljna z prišleki....ti pa niso kazali znakov, da se bodo hitro spobrali.

Odpeketam proti mojemu hotelu...in tam novo presenečenje...lepo urejen hotel z visoko ogrado okrog kompleksa, velikim parkiriščem, prostorom za kemperje, bazen, velika terasa z restavracijo in recepcija...na recepciji pa...jebo te...še lepša deklina. No, da skrajšam zgodb o deklinah....tista na recepciji je ravno zaključevala šiht in preden sem se jaz razpakiral v sobi (čeprav sem hitel) in se skoraj polomil po štengah, ko sem dirkal na večerjo....je že odšla. In tako sva ostala jaz in natakar, ki me je potem kakšno uro razvajal z hišnimi specialitetami po njegovem izboru....bazen me ni več zanimal...poln trebuh in jaj**...hladen tuš in postelja....lepa je ta Bolgarija...res....in rolete so padle...
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
catbrier
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 333
Pridružen: 25 Feb 2009, 19:10
Kraj: brežice
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a catbrier » 24 Nov 2019, 11:14

=D> =D>



Uporabniški avatar
gmajnar
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 259
Pridružen: 18 Nov 2010, 08:16
Kraj: Bločice pri Blokah

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a gmajnar » 25 Nov 2019, 17:20

A tvoja žena ne bere teh potopisov?



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 25 Nov 2019, 17:26

gmajnar napisal/-a:
25 Nov 2019, 17:20
A tvoja žena ne bere teh potopisov?
Bere...ampak me pozna pa je ne skrbi.... :mrgreen:



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 25 Nov 2019, 17:37

...eto družba da na hitro zaključim tole zgodbo, ker se že meni vleče. Sledi skrajšana verzija...bolj malo besedičenja in več slikic...

Dan 7

....ponovno zarana na pot...čez eno uro je bil motor na boku, ker sem hotel videt neki kurčev slap. Motor in voznik brez posledic, ker sem motor v bistvu samo položil...posledica, neznanja, neizkušenosti in cinclanja...šola za v bodoče...aja pa slapa ni bilo, ker je presahnil...smer Plovdiv-Shipka...ogled spomenika bitke med Bolgari in Turki https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Shipka_Pass. Na sosednji hrib ogled znamenitega spomenika komujzarskemu kretenizmu https://en.wikipedia.org/wiki/Buzludzha

...nočitev nekje v hribih pri ljudeh, ki so me mahoma posvojili in s katerimi sem preživel nadvse prijeten zgodovinsko-real time večer, ki je bil multilingvističen...govorili smo Srbsko, Bulgarsko, Nemško, Angleško, Rusko...z nogami in rokami....vse smo se zmenili...pa ena dva litra šnopsa zraven ruknili....
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 25 Nov 2019, 17:41

Dan 8

V Gabrovem, kjer sem prenočil...kar nekako žalostno slovo....smer Romunija. Normalni prečkajo Donavo (mejna reka) na prehodu Ruse, kjer je most čez Donavo. No jaz nisem normalen ,zato prečkam Donavo z nekim trajektom v mestu Svištov...jaz pa šest šleperjev pa en z Passatom...pestro... preko nižinskega dela Romunije do vznožja Transfukašana...še enega spomenika komunistečnemu kretenizmu...je pa ostala cesta za motoriste....tudi prav...
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
BIF
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 3603
Pridružen: 15 Jan 2010, 19:24
Kraj: http://goeasttour.com/
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a BIF » 25 Nov 2019, 17:46

Dan 9

....zarana naskočim Transfukašan...o tem je bilo že tolik zapisanega da nima smisla komentirat. Zvečer ruknem konkreten Hotel z bazenom in si privoščim masažo...brez happy end-a...če koga zanima....
Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika

Slika



Uporabniški avatar
catbrier
Obiskovalec
Reactions:
Prispevkov: 333
Pridružen: 25 Feb 2009, 19:10
Kraj: brežice
Kontakt:

Re: Potovanja z motorjem

Odgovor Napisal/-a catbrier » 01 Dec 2019, 11:43

=D> =D>



Odgovori