Kot večina verjetno ve sem se leta 2016 poslovil od štirikolesnika in s tem tudi potovanj z njim. Potovanja so bila tudi glavni razlog za prodajo. Želel sem potovati več in dlje...za kar pa štirikolesniki v tistem času niso bili ravno najboljša izbira...predvsem zaradi obremenitve materialov na vozilu, ki načeloma ni namenjeno za prav pogoste tovrstne podvige. Kot zamenjavo sem si tako omislil motor...nič posebnega...nekaj robustnega, enostavnega...nekaj mi bo omogočalo tudi kakšno stranpot. In tako sem naredil izpit in kupil Yamaho Xt660Z Tenere...preizkušen in trdoživ motor odličen za začetnika in tudi zahtevnejšega uporabnika. No in sem se kmalu odpravil na pot.
V nadaljevanju bom predstavil svoj potopis iz tistih časov...morda bo komu zanimiv za branje...upam pa, da komu tudi inspiracija, da se na podobno pot odpravi tudi z štirikolesnikom. Gre...le malce se je potrebno organizirat, pripravit, zbrati pogum in užitek ter nepozabno doživetje je zagotovljeno...verjemite...sem to počel tudi z štirikolesnikom.
Pred potopisom samo še opomba...po treh letih prekrasnih potovanj sem se pred kratkim pslovil tudi od motorja. Vračam se na štiri kolesa...zakaj, kako in kja pa kdaj kasneje v kakšni drugi temi.
POTOPIS: Malo na jug (BIF edition)
Dan1
Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki.
Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa.
Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla.
Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke.
In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje.
Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški.
Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje.
Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina.
No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj...
In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika.
In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh.
Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal.
Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače....
In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot...
...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa CENZURA ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih.
Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje.
Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec....
...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...
.
...ampak tega prej nisem vedel...prisežem.
