Ne zgolj 40 mučencev, še kakšen več bi se našel. "Tudi jaz sem med njimi," se najbrž sam sebi smili kakšen od naših junakov. Naporna služba, nehvaležna žena, jezikavi otroci, neubogljiv pes, nogomet za en drek ... Revčki, res so trpini in mučeniki! Zato ženske prosim, da jih pustijo v miru vsaj 10. marca - na 40 mučencev dan, ko bolj v šaljivem kot resnem tonu med ljudmi, godujejo vsi moški.
V svoji ženski »žlehtnobi« in hudomušnosti naj si tokrat drznem pripomniti, da je s praznikom 40 mučenikov poskrbljeno, da se moški spol ne počuti zapostavljenega, saj v tem mesecu ženske praznujemo kar dvakrat. Šalo na stran. Vsebina praznika je namreč vse prej kot zabavna. Poglejmo, s čim si je teh 40 mučencev pridobilo večno čast in slavo.
Vojaki za zgled
Krščanska vera je bila v svojih začetkih zaznamovana z mnogimi mučenci, med katerimi so bili tudi številni vojaki. Državno je bila priznana leta 313 pod cesarjem Konstantinom. Najprej v vojski, zato je bilo v cesarskih četah tudi precej krščanskih vojakov. Konstantinov sovladar na vzhodu je bil Licinij. Sprva je bil strpen do kristjanov, ko pa si je skočil v lase s Konstantinom, se je začela prava kalvarija za kristjane. V njih je videl Konstantinove zaveznike in zatorej svoje največje sovražnike. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je cesarski namestnik v Kapadokiji in Armeniji posredoval vsem vojakom v cesarski vojski. Na njegovi podlagi je bilo na smrt obsojenih 40 vojakov sloveče 12. rimske legije, ki je veljala za elitno. Legenda pripoveduje, da je cesarski namestnik sam prišel k »bliskoviti vojski«, da izpolni cesarjev ukaz. Tedaj je 40 vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašno priznali, da so kristjani in da je ni muke, ki bi jih odvrnila od Kristusa. Namestnik jih je k odpadu skušal pridobiti z obljubami o odlikovanju in denarnih nagradah. A odgovorili so mu v Jezusovem stilu, ko ga je hudič skušal v puščavi: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršnekoli muke.« Ker so bili preveč trdni, so si zanje izmislili zelo kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo oster mraz in njihova obsodba se je vezala prav na to okoliščino - počasi naj umirajo na mrazu. Odvzeli so jim oblačila in jih postavili na zamrznjen ribnik. Poleg hudega mraza je vlekel še leden veter. Za spreobrnjence pa je bilo blizu ribnika pripravljeno kopališče s toplo vodo. Enega je resnično premamilo. A kaj, ko ga je zadela kap, brž ko je prišel na toplo. Namesto njega se je mučencem pridružil vojak, ki je stražil kopališče in tako je bilo junaških pričevalcev spet 40. Zjutraj so še živim polomili roke in noge, jih sežgali na grmadi, pepel pa stresli v reko. Na Vzhodu so neustrašne vojake nadvse častili, na Zahodu pa se praznik ni nikoli povsem prijel.
Sodobni moški kot mučenci
Začeli smo hudomušno, pa še zaključimo v tem stilu. Upam le, da ne bo kakšne zamere. Če sta se nekdaj na ta dan srečala dva moška, je bila navada, da sta rekla: »Mučencev nas je 42, saj sva še ti in jaz zraven.« Zdi se, da so nekateri moški radi mučenci, zlasti če lahko v ta namen spijejo kozarček ali dva rujnega. Pobožna ženska želja pa je, da bi 40 mučencev posnemali tudi sodobni moški. No, ne v dobesednem, pač pa le v simboličnem smislu - v njihovi trdnosti, stabilnosti in pogumnem duhu. Mučenja v ledenem mrazu jim pač ne privošči niti najzlobnejše žensko srce. V veliko olajšanje jim je tudi dejstvo, da dandanes svoje pripadnosti ni več potrebno izkazovati na tako krut način.
Vsem mučencem, pardon, slavljencem, privoščimo lepo praznovanje. Ženske pa le dovolite svojim izbrancem, da na ta dan v prijetni moški družbi »pojamrajo« o križih in težavah, ki jih prinaša življenje v moški koži ali pa le v miru pogledajo nogomet na televiziji, brez našega večnega nerganja in komentiranja, kako je to nekaj najbolj neumnega na svetu.
(Pavla Klinar, Gorenjski glas)
